ODMEVANJE NA DUHOVNO OBNOVO S PATROM DR. SILVOM ŠINKOVCEM
Napovedoval se je lep dan. Nebo je bilo pripravljeno odpreti svoj zastor in nam nameniti nekaj topline, ki nam jo v tem času prijazno pošiljajo sončni žarki. Mi pa smo se zbirali kot lastovke ob prihodu z juga. V mislih smo bili že usmerjeni v duhovni del dneva. Naše zbirališče je bila ena od veroučnih učilnic v našem župnišču. Zbralo se nas je toliko, da smo sestavili kar lepo skupino. Veseli smo bili tudi vseh, ki so se nam pridružili iz drugih koncev Slovenije.
Duhovno obnovo je vodil p. dr. Silvo Šinkovec. Začeli smo z molitvijo. Prostor je napolnil pomirjajoči vonj kadila in razpršena blagoslovljena voda. S tem uvodom nas je p. Silvo umiril in pripravil na nadaljevanje, na razmišljanje ob Jančarjevem romanu Ob nastanku sveta. Usmeril nas je v svoja razmišljanja ob njegovem branju te knjige. Ustavljal se je ob posameznih dobesednih navedkih iz nje, ob tistih, ki so ga med branjem presenetili in na poseben način nagovorili.
Razmišljanje je začel z vprašanjem o nastanku sveta. S tem vprašanjem se je ukvarjal tudi avtor knjige. V tej zgodbi o življenju ljudi po drugi svetovni vojni, je prav tako razmišljal o novem začetku in vprašanju, kaj v nov začetek prinese posameznik, kaj doživljajo ljudje in kaj se z njimi dogaja. Sama zgodba v knjigi je preprosta, pravi p. Silvo. V njej pa je mnogo sporočil, ki jih avtor vpleta v pripoved in dialoge.
Ob vprašanju, kaj je to resničnost in kaj so sanje v mojem življenju, je p. Silvo razmišljanje nadaljeval. Ko zapreš oči, svet okoli tebe postane neviden. Med zaznavanjem vidnega in nevidnega je tako, kot razlika med spanjem in budnostjo. Je kot razlika med tišino in truščem. Pisatelj jo v zgodbi ponazori s topotom tovarniške pehote, temne množice, ki vsak dan ob isti uri odhaja iz tovarne, brez obrazov, izgubljenih v tej množici, čeprav ima vsak od njih svoj obraz. Zakaj tako? Zakaj v množici ne opazimo posameznika, ga ne zaznamo, ga ne prepoznamo, ga ne vidimo? Tako je bilo takrat in tako je tudi danes. Avtor tudi pravi, da je potrebno, da imamo odprte oči za pogled, za tip, za vonj, za razum, za strast, za ljubezen, za tišino, za zvok, za vse, kar nas spremlja, ko vstopamo v svet. Po svetu moramo hoditi z odprtimi očmi. Ali to znamo, nas je z vprašanjem spodbudil k razmišljanju p. Silvo. Ali znamo videti slabo, hudo, stisko, ali znamo biti budni in čuječi za vse okoli nas in tudi v nas? Smo pripravljeni v vsakem trenutku na srečanje z Gospodom? Ali nismo morda kot tiste neveste, ki so ostale brez olja, ali tisti služabniki, ki jim gre blagor, ker jih bo Gospod ob svojem prihodu našel čuječe, pa tudi kot pravi Luka v priliki: ''Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov'' (12,40).
Pater Silvo nas je opozoril na Jančarjeve misli o čistih in nečistih dušah, ki včasih zaokrožijo nad kraji, kjer so nekoč bivale. Jančar pravi, da so v vetru duše naših mrtvih, iz gozda nas opazujejo, in se sprašuje, kam so se odkotalila njihova življenja (Jančar, 2022;101). Duše umrlih večno bivajo med nami in so vedno z nami. Ob tem nam je p. Silvo povedal mnogo primerov, ki jih je doživel sam ali pa so mu o tem pripovedovali drugi. Kako zelo prav ima Jančar, ko zapiše to o dušah umrlih. Pojavljajo se v sanjah. Lahko da tudi v hudih. Vsak trenutek so z nami. Z molitvijo, kot je Jančarju svetovala mama, in blagoslavljanjem, smo povezani z njimi in jim pomagamo, da manj trpijo. Pater Silvo pravi, naj imamo vedno pri sebi blagoslovljeno vodo, če je možno tudi sol in kadilo. Blagoslavljajmo vse prostore in kraje, kjer se dogajajo hude stvari. Pomagajmo dušam umrlih, da bodo manj trpele. Pomagajmo z molitvijo, darovanjem svetih maš in blagoslavljanjem. ''Prosite in vam bo dano,'' pravi Božja Beseda. Zaupajmo v Božjo pomoč. Prosimo in molimo. Če imamo občutek, da naša molitev ne pomaga, ne obupajmo, molimo še več.
Prispevek je pripravila Marija Pisk
foto Marija Pisk
