Župnijsko romanje v Medžugorje 22 - 25 september 2022

V mesecu septembru smo se z župnijo Tolmin odpravili na romanje v Medžugorje. Za duhovno vodenje je poskrbel naš gospod župnik Damijan Bajec. Na avtobusu nam je rekel, da se človek odpravi na pot z namenom, da nekam pride. Tako je tudi romanje naša pot v duhovnosti. Pomembno je, da odpremo srca in ušesa, da bi znali slišati Božje besede. Vse strahove, vse dvome pa položimo predenj, saj nam bo tako lažje. Gospod župnik nam prebere Lukov evangelij (Lk 9,7-9), ki se konča z besedami: »In želel je videti Jezusa.«

Mnogi so želeli videti Jezusa, nekateri zaradi osvoboditve, drugi da jih nahrani, tretji, da jih potrdi v veri…. Tudi mi si ga želimo videti in vendar ga imamo ob sebi, doživljamo njegov dotik, srečujemo ga v evharistiji… S prošnjo, da bi ga na tej poti videli in doživeli v svojem srcu, ter s prošnjo in mislijo na vse ljudi, ki so se nam priporočili, smo pot nadaljevali v molitvi in prepevanju pesmi.

V petek zjutraj smo se odpravili na Križevac. Pod tablo pred začetkom Križevega pota je napis: Ne moja, tvoja volja naj se zgodi.

Tudi danes je odrešenje enako kot pred dobrimi 2000 leti, je večni sedaj. Brez trpljenja bi ne bilo odrešenja. Pater Pij, ki tega dne goduje, je celo življenje vdano nosil svoj križ do zadnjega dne in vendar, če bi moral ponovno izbrati to pot, bi jo izbral. Če zmoremo naše trpljenje osmisliti in ga izročiti Kristusu ima to odrešenjsko moč.

Pri prvi postaji: Jezusa obsodijo na smrt, nas g. župnik opomni, da se moramo postaviti v vlogo vseh ljudi, ki stojijo pred to postajo. Jezus na krivično obsodbo molči. Prosimo Gospoda, da bi mi znali govoriti, ko je to potrebno in molčati namesto, da obsojamo druge. Še posebej prosimo Gospoda, da bi ne povzročali krivice.

Ob drugi postaji, Jezusu naložijo križ na rame, premišljujemo o križu. V ozadju križa je svoboda, je milost. To pot nam je pokazal Jezus. Sprejme križ, sprejme preizkušnjo in hkrati ostane povezan z Očetom. Tu je čar duhovnega življenja, ker vem, da bom z Gospodovo pomočjo zmogel. Določenih stvari v življenju ne morem dati na stran, ne morem jih odmisliti ampak sprejeti. Pri tej postaji prosimo, da bi to zmogli.

Tretja postaja Jezus pade prvič pod križem nas spomni, da je tudi danes Jezus pod težo križa mnogih trpečih in osamljenih. Tudi jaz se bom znašel v tej situaciji. Takrat bo Jezus z menoj. To je obljuba, ki me tolaži. V prihodnost gledam skupaj z Jezusom, z njim zmorem. Milost me bo vedno vlekla naprej, da bom delal, kar je dobrega. Ko opravljam ljudi jim s tem ne pomagam, moje govorjenje jim ne koristi. Zgled nam je Jezus, ki je vse molče prenašal. Molči tudi ko pade. Prosimo Gospoda, da bi zmogli prav živeti.

Četrta postaja Jezus sreča svojo mater, nas spomni na to, da v življenju ne potrebujem množice, ki me bo peljala naprej. Vem, da mi bo Marijin pogled pomagal nadaljevati pot, ko mi bo težko. Še posebej to velja za vse matere, vse starše, ki morajo gledati trpljenje svojega otroka. Marija je takrat še posebej ob njih.

Pri peti postaji, Simon iz Cirene pomaga Jezusu križ nositi, nas g. župnik spomni na Jezusovo zlato pravilo: Kar želite, da bi drugi vam storili, tudi vi njim storite. To pravilo je izziv še za otroke, je večni izziv za nas. Simon Jezusu pomaga in najde mir, najde predanost. Tudi meni je kdaj težko, sem mogoče slabe volje, imam skrbi in takrat pride mimo nekdo, ki mi polepša dan, čeprav si ga morda sprva nisem želel srečati. Ali znam to prepoznati kot milostni trenutek? Prosimo Gospoda pri tej postaji, da bi znali prepoznati tiste trenutke, ko Bog prihaja do mene po ljudeh.

Šesta postaja, Veronika poda Jezusu potni prt. Iz množice stopi žena, ki ima rada Jezusa, obriše mu trpeči obraz. Jezus ji ga vtisne v njeno dušo. Lahko delam dobro iz dolžnosti ali pa iz ljubezni. Veroniki ni pomemben ugled, njeno dejanje je storjeno iz čiste ljubezni. Tudi jaz se moram za nevidne dragulje pri Bogu truditi. Zato moram tudi utihniti, da mi Gospod lahko spregovori, da ga slišim in spustim zraven. Skrivnosti življenja so nam pokazane in razodete prav na križevem potu. Bog je zelo preprost. On ni skopuh, ni kompliciran. Če je pri Izraelcih celo v puščavi poskrbel za materialno hrano, še toliko bolj poskrbi za našo dušno hrano. Prosimo Gospoda, da bi znali uživati to duhovno hrano in se tako osebno z njim srečevati.

Jezus pade drugič pod križem. Pri sedmi postaji Jezus izbere sestopanje, da se nam približa. Spusti se v človeško temo, da bi bil z nami v naši revščini. Sestopanje je to, da priznaš bolezen, da priznaš trpljenje. To ti pomaga, da greš naprej. Nisi sam. Tam je Jezus. On je to pot prehodil. Zato tudi mene ni strah. To ni pot poniževanja, to je pot ponižnosti.

Osma postaja: Jezus sreča jokajoče jeruzalemske žene. Pri tej postaji nas g. župnik opomni, da Jezus pri vseh postajah molče tolaži, spodbuja, opogumlja, pri tej postaji pa kritizira. Prvič spregovori. Mnogo ljudi namreč tava brez smisla in cilja. Tudi jok ima različen pomen. Lahko jočem, ker sem osebno prizadet ali pa jočem, ker me nekaj gane, še posebej stiska drugega človeka. Takrat so moje solze tiste solze, ki molijo in te Jezus tolaži. Naj bodo naše solze v molitvi za zveličanje naših otrok.

Jezus pade tretjič pod križem. Pri deveti postaji Jezus trpi za moje grehe. Zopet molči. Padci so lahko tudi milost, saj takrat, ko sem na dnu ugotovim, da moram nekaj spremeniti v svojem življenju. Jezus je tukaj, da mi poda roko in pokaže pot.

Deseta postaja: Jezusa slečejo. Jezusu je zmanjkalo moči, izgubil je čast in dostojanstvo in vendar molči. Tudi jaz se lahko znajdem v podobni situaciji in Jezus je tukaj zame. Pomembno je, da se znam nasloniti nanj, da najdem moč v njem.

Enajsta postaja: Jezusa pribijejo na križ. Ni kričal, ni obsojal, temveč molčal in celo prosil Očeta odpuščanja za tiste, ki so mu povzročili krivico, ga obsodili in pribili na križ. Noben Jezusov korak na tem križevem potu ni bil zaman. Prosimo Gospoda, da bi tudi mi zmogli puzzle našega življenja prav sestavljati.

Dvanajsta postaja: Jezus umre na križu. Vsaka daritev je enkrat končana. Ko sem v neki situaciji, se mi stvari razodenejo, pokažejo. Ne morem biti pameten v naprej in modrovati. Upanje je tisto, ki mi osmisli stvari. Zavedati se moramo, da je tudi v težkih stvareh zadaj blagoslov. Daritev ni samo žrtvovanje, je darovanje. Naj me križ vedno spominja na to resnico.

Jezusa snamejo s križa in ga izročijo materi. Trinajsta postaja nas opominja na to, da tam kjer je Bog, je tudi tolažba. Tam je tišina in tam je mir. Koliko ljudi križa ta svet in kdo veruje, da nam ti ljudje lahko podarijo življenje. Ni prekletstvo biti zavržen od tega sveta, težke stvari so lahko blagoslov, za katerega še ne vem. Križ ni najslabša stvar v našem življenju, lahko se izkaže, da je najboljša.

Jezusa položijo v grob. Ljudje se razpršijo, Marija ostane in v tišini premišljuje. V tišini stopi v sobotni dan. Grob je dan čakanja, ko so stvari zapečatene. Je dan zaupanja. Bog odpira grobove, tudi grobove naših src. On dela čudeže, On lahko ozeleni puščavo.  Življenje nosi v sebi eno veliko skrivnost, ki je še ne vemo. Tudi za tisti dan ne ve nihče. Ko se zdi, da je vsega konec, nam ostaja upanje.

Popoldne smo se udeležili molitev in svete maše. Po sveti maši je sledilo češčenje križa. V soboto zjutraj nas je pot vodila na Crnico, kraj Marijinega prikazanja.

Pot do vrha hriba in navzol vodi ob premišljevanju skrivnosti Rožnega venca. Ob prvi skrivnosti Ki si ga Devica od svetega Duha spočela, nas je g. župnik spomnil, da je v zgodovini vsakega človeka Bog na začetku. Pri Bogu ni nič nemogoče. Vedno ostaja zaupanje, da obstaja trenutek, ko bo obrnil naše življenje.

Druga skrivnost Ki si ga Devica v obiskovanju Elizabete nosila, nas spomni na veliko veselje v Elizabetinem domu, ko jo je obiskala Marija. Ni ga doma, ki bi ga Marija ne obiskala. Tudi mi si lahko rečemo: Od kod meni to, da pride k meni Marija. Njen prihod v našem domu sigurno nekaj »porihta.«

Tretja skrivnost Ki si ga Devica rodila, je imela za zgodovino odločilen pomen. Bog se rodi v hlevu, v revščini, na neprimernem kraju. Bog nam s tem pokaže, da prihaja tudi v našo grešnost in tudi tisto kar je hlevskega, kar je težkega, obrne, če mu to dopustimo. Včasih nas mora nekaj stresti, pretresti, da postanemo odprti, da se ustavimo, stopimo iz svoje linije življenja. Prosimo Gospoda, da bi znali prepoznati trenutke, ko nam Bog želi nekaj spremeniti v življenju.

Pri četrti skrivnosti Ki si ga Devica v templju darovala, se spomnimo Gospodove obljube Simeonu, da bodo njegove oči videle Božjega Sina. Božje obljube so konkretne, pri njem ni nič nemogoče, Gospod ne otežuje, ne komplicira. Za zvesto življenje nas nagradi že v tem življenju z vero, ki nas okrepi. Ta skrivnost nas opomni na spolnjevanje postave tako za državo kot tudi za življenje v večnosti.

Peta skrivnost Ki si ga Devica v templju našla nas spomni, da sta tudi Marija in Jožef iskala Jezusa, iščeta Boga, tako, kot ga iščemo tudi mi. Boga moramo včasih malo poiskati, ko v naših življenjih ponikne.

Šesta skrivnost Ki je za nas krvavi pot potil, nas spomni na njegov pot, ki je kot kapljice, kot solze, ki padajo na zemljo. Možna bi bila tudi kakšna druga pot Odrešenja, vendar nam je Gospod moral pokazati to pot. Tudi sam reče: Očetova volja naj se zgodi. Za tem je Božja resnica, ki je v tem zemeljskem življenju ne bomo nikoli razumeli.

Sedma skrivnost Ki je za nas bičan bil, se na žalost v tem našem svetu še vedno dogaja. Še vedno ljudje trpijo zaradi Boga, so zaradi njega preganjani in mučeni. Na Jezusa je množica vpila: Križaj ga. Pravimo, da so oni vpili. Kdo pa so tisti oni, mar nismo tudi mi?  Če sem na poti trpljena, je pomembno, da ga obrnem v čast Bogu, da ima svoje sadove.

Osma skrivnost Ki je za nas s trnjem kronan bil, nas opomni na to, da tako kot pri Bogu ni nič nemogoče, tudi pri človeku ni nič nemogoče. Človek je zmožen največjo sladkost spremeniti v največjo grenkobo. In jaz sem človek, ne oni, jaz. Tudi jaz sem tega sposoben.

Deveta skrivnost Ki je za nas težki križ nesel nam prikliče prizor, ko so vojaki dobili Simona in za njim je šla množica. Zmeraj je nekdo, ki vzame križ in za njim je množica, ki se mu človek smili. Nekaterih stvari ne moremo razumeti, v njih smo kot otroci, ko jim mama na določeno vprašanje odgovori: Ne vem, boš že videl.

Deseta skrivnost Ki je za nas križan bil nas spomni Jezusovih besed: Oče odpusti jim saj ne vedo kaj delajo. Prosimo za milost, da bi razumeli zakaj je bilo to potrebno tudi s strani Boga in ne samo nas.

Enajsta skrivnost Ki je od mrtvih vstal, nas spomni na to, da če ni vstajenja, je prazna naša vera. Zmaguje življenje, ne pa smrt in trpljenje. Zadnjo besedo ima vstajenje, ima življenje.

Dvanajsta skrivnost Ki je v nebesa šel nas spomni na Vnebohod. Jezus je povzdignil svoje roke ter navzoče tik pred odhodom še blagoslovi. Blagoslov je v našem življenju zelo pomemben, brez njega gredo stvari težko naprej, vse se zatika. Blagoslov prihaja od Jezusa, človeku podarja voljo, drugače nam je lahko vse v breme. Posebno težo ima blagoslov ob koncu svete maše, je zelo pomemben. Ko duhovnik blagoslavlja, po njem blagoslavlja Jezus. Blagoslov mi je sporočilo, da je Bog z mano.

Trinajsta skrivnost Ki je Svetega Duha poslal nas opomni, kako pomemben je dar Svetega Duha. Vse kar se odvija in dogaja v stvarstvu je v moči svetega Duha. Tudi človekova duša je tempelj Svetega Duha. Če človek dela po navdihu svetega Duha se vse prav obrne, imaš pravo smer, takrat, ko se pot ustavi in ko greš naprej.

Štirinajsta postaja Ki je tebe Devica v nebesa vzel nas spomni hvaležnosti za našo župnijo, katere zavetnica je prav Mati Vnebovzeta. Marija ima pri Bogu posebno mesto.

Petnajsta skrivnost, ki je tebe Devica v nebesih kronal, naj nas razveseljuje, da imamo kraljico, ki ima marsikatero besedo pri Očetu za nas. V življenju ji radi zaupajmo.

Pri vsaki skrivnosti smo zmolili desetko Rožnega venca.

Tudi v soboto popoldne smo se udeležili molitve, svete maše in češčenja Najsvetejšega. Po jutranji sveti maši smo se odpravili domov. Čeprav je pot dolga, je ob molitvi, premišljevanju, petju in ogledu filma svete Bakhite, še prehitro minila.

Hvala Nadi, ki je poskrbela, da je avtobus napolnjevalo petje. Hvala vsem, ki so s svojim pričevanjem pripomogli k temu, da spoznavamo Božjo pomoč, ljubezen, varstvo in Njegov dotik v našem srcu.

Še posebna hvala gospodu župniku za vso duhovno podporo, ki nam jo je nudil s premišljevanjem in spodbujanjem k zaupanju v Božjo ljubezen, vodenje in tolažbo. Naj mu dobri Oče obilno povrne, Mati Marija pa naj ga na poti varuje in vodi.

Za zaključek navajam še Marijino sporočilo, ki je bilo podano na dan našega odhoda:

Dragi otroci!
Molite, da vas sveti Duh razsvetli, da boste radostni iskalci Boga in priče brezmejni ljubezni. Jaz sem z vami, otročiči, ponovno vas vse kličem: opogumite se in pričujte dobra dela, ki jih Bog v vas po vas izvaja. Bodite radostni v Bogu. Delajte dobro bližnjemu, da vam bo dobro na zemlji in molite za mir, ki je ogrožen, ker hudič želi vojno in nemir.
Hvala vam, ker ste se odzvali mojemu klicu!

Prispevek je pripravila: Katja Podobnik

Foto: Katja Podobnik