Župnijsko romanje v Assisi od 16.8 do 18.8. 2022 1 dan

Dan po prazniku Marije Vnebovzete smo se kot župnija odpravili na romanje v Assisi. Za duhovno vodenje je skrbel naš domači župnik g. Damijan Bajec, za strokovno vodenje v okviru agencije Aritours, pa vodnica ga. Dominika Koritnik Trepel.

Verjamem, da bi se še marsikdo zelo rad udeležil tega romanja, vendar se zaradi zdravstvenih težav ali službenih obveznosti, ni mogel. Poskušala bom po dnevih povzeti oglede, kot tudi razmišljanja v avtobusu in pri svetih mašah, da bo vsakdo lahko začutil in vsaj delno doživel to, kar je bilo nam dano doživeti na tem romanju.

Na avtobusu so se prepletali molitev, Božje beseda, razmišljanja in petje, za katerega je skrbela Nada Leban. Gospod župnik je prosil Gospoda naj nam očisti oči in ušesa, da bomo bolj dovzetni za vse kar bomo videli in slišali, da se nas bo dotaknilo. Zavedati se moramo tega, da nas Bog ne bo pustil žejnih in lačnih. Vse kar je pri ljudeh nemogoče, je pri Bogu mogoče. Naše romarsko geslo na tej poti je tako bilo: Pri Bogu je vse mogoče.

Pot nas je vodila mimo Benetk, Bologne ter Firenc po Toskani in Umbriji. Med potjo smo se seznanili z življenjsko potjo svetega Frančiška.

Sv. Frančišek Asiški se je rodil leta 1181 v Assisiju kot sin trgovca Petra Bernardoneja in Francozinje Ivane Pica. Njegov cilj je bil, postati vitez. Leta 1202 je komaj dvajsetleten odšel v vojno med mestoma Assisi in Perugia. Enoletno ujetništvo v temnih ječah Perugie je prineslo spremembo. Frančišek je spoznal, da mora biti v življenju poleg blaginje in telesnih užitkov še kaj drugega. Romanje v Rim je njegovo prepričanje še okrepilo. Očaran je bil nad češčenjem Jezusa Kristusa, vendar še ni vedel, kako naj oblikuje svoje življenje.

Razmišljal je o človekovi popolni svobodi, o prostosti v Bogu in ga prosil, naj bi že enkrat dosegel to pravo notranjo svobodo. Spoznal je, da je pot do tega življenja življenje po evangeliju in zato se je zavzel za dosledno izpolnjevanje evangelija. Izogibal se je stare družbe, v naravi je iskal tišino, v razmišljanjih se je počasi obračal h Gospodu. Iskal je odgovore na svoja vprašanja: »Gospod, kaj hočeš, da storim?«

Bog je končno odgovoril Frančišku. Nekega dne, ko se je sprehajal, je srečal gobavca. Smrad in oduren videz sta Frančiška odvrnila, da bi se gobavcu približal, a v tistem trenutku je začutil, da je v mimoidočem odgovor na njegova iskanja. Bog mu je odgovoril: »Ljubi svojega bližnjega!«. Frančišek se je približal gobavcu, ga objel in poljubil. In začutil je, da je gobavec njemu daroval spoznanje. V poljubu je Frančišek srečal Boga, spoznal je, da lahko živi evangelij. Začutil je potrebo, da ljubi bližnjega, da razdaja svojo ljubezen, začela se je njegova pot spreobrnjenja. Njegovo življenje se je zelo spremenilo. Pomagal je ubogim in bolnim, obiskoval je gobavce. Leto 1205 je bilo zanj odločilno. Kot že tolikokrat prej je Frančišek molil v mali, razpadajoči cerkvici sv. Damijana pod Assisijem. Nenadoma je zaslišal, kako mu Kristus s križa govori: »Frančišek, pojdi in popravi mojo razpadajočo hišo!« Frančišek je poziv tedaj razumel dobesedno, prodal številne bale očetovega blaga, izkupiček pa izročil župniku cerkvice sv. Damijana, da bi obnovil kapelo. Besni oče Bernardone je od Frančiška zahteval, naj mu vrne denar, sicer se bo moral odpovedati dediščini..

Ker mu je oče očital, da je preveč velikodušen do revežev, se je Frančišek pred asiškim škofom slekel in s tem dejanjem pokazal, da se odpoveduje dediščini. Kot v trenutku stvarjenja Frančišek nima ničesar razen življenja, ki mu ga daje Bog, v čigar roke se izroča. Odložil je čevlje, si oblekel kuto, jo prevezal z vrvjo in se kot berač podal na popotovanje.

Kmalu nato je Frančišek med mašo v takrat še majhni cerkvi sv. Marije Angelske v Porcijunkuli na ravnini pod Assisijem zaslišal besede iz Lukovega evangelija: »Ne nosite s seboj ne denarnice ne torbe ne čevljev.« Spoznal je, da mu je s tem nakazana njegova pot najbolj ubogega med ubogimi, da ga Bog pošilja popravljat živo božjo hišo, Cerkev iz ljudi, ki je v tistem času razpadala.

Njegovemu idealu so se pridružili tovariši in Frančišek je kmalu spoznal, da njegova skupnost potrebuje pravilo. Okoli leta 1210 je v Rimu dobil papeško dovoljenje za red manjših bratov. Vedno več mladih moških se je pridružilo redu. V Assisiju so si postavili koče okoli porcijunkulske cerkvice.

Dve leti kasneje je skupaj s sv. Klaro Asiško iz plemiške družine ustanovil drugi, ženski red: klarise pri cerkvici sv. Damijana.

Frančišek je v svojih pridigah z velikim navdušenjem govoril o ljubezni do Jezusa. To ljubezen naj bi najlepše živeli tako, da bi se imeli radi med seboj, se spoštovali in se ogibali grešnemu življenju. Vendar ni pridigal samo z besedami, ampak predvsem z dejanji in z zglednim življenjem. Pridigal pa ni samo ljudem. Ko je bil tako nekoč z nekaj brati v gozdu blizu Assisija, ga je prevzelo tako navdušenje nad stvarstvom, da je začel pridigati pticam. In to je samo en primer Frančiškove povezanosti z naravo. Zelo rad se je umikal v naravo, kjer je lahko s preprostimi stavki (na primer: »Moj Bog in moje vse!«) slavil Boga več ur. Imel je pristno veselje nad življenjem, stvarstvom in obdarjenostjo.

Avgusta, leta 1224 se je, kakor ponavadi, umaknil na goro La Verno, da bi se v samoti čim lepše pripravil na praznik sv. Mihaela. Na tej gori je imel v skalo izdolbeno celico oziroma kapelico. Na praznik Povišanja sv. križa (14. septembra) je zjutraj molil in z veliko ljubeznijo ter nežnim, globokim sočutjem premišljeval trpljenje Križanega in ga želel sodoživljati. Prikazal se mu je križani Kristus. Ko je prikazen začela izginjati, je bila Frančiškova duša polna ljubezni do trpečega Kristusa, na njegovih rokah, nogah in na desni strani pa so se pojavile Kristusove rane, iz katerih je pozneje večkrat tekla kri.

Konec septembra je prišel spet v Assisi in tam nadaljeval svoje trpljenje prav do smrti. Vse trpljenje je prenašal junaško, združen z Bogom. Ko je slutil, da se bliža konec njegovega zemeljskega življenja, je skoraj že popolnoma slep zapel svojo Sončno pesem. Ta pesem je vsebina in odmev Frančiškovega življenja.

Sveti Frančišek je govoril preprosto, prepričljivo, njegove besede so šle ljudem do srca. Vse življenje je imel pred seboj en sam cilj: postati vedno bolj podoben Kristusu.

Ob prihodu v Assisi smo se najprej odpravili na ogled bazilike svete Marije Angelske Porciunkula. Ko si je Frančišek izbral Porciunkulo za svoj kraj bivanja, je bila tukaj le skromna kapelica sv. Marije Angelske. Frančišek je v tej skromni cerkvici pričakal tudi Klaro in jo posvetil Gospodu. Marija Angelska je bila kraj navdan z obilo božje milosti. Tega se je Frančišek zavedal in želel je, da bi bilo vse človeštvo deležno milosti, ki se v izobilju razdaja na tem kraju. Leta 1216 se odpravi v Rim, kjer izprosi od papeža veliki porciunkulski odpustek. Za vernika tistega časa je to pomenilo neizmerno milost. Kraj Marije Angelske je s tem postal pravi romarski kraj. Porciunkula je tudi kraj, kjer 3. oktobra leta 1226 Frančišek odide k Nebeškemu Očetu.

Baziliko sv. Marije Angelske s tako značilno mogočno kupolo so začeli zidati leta 1569, taka kot je danes pa sega v leto 1840. Bazilika je razdeljena v tri ladje. Majhna cerkvica, ki jo je prenavljal sam Frančišek je svoje mesto našla pod okriljem mogočne 75m visoke kupole. Cerkvica je takšna, kot je bila. Iz kamna sezidana preprosta struktura. Kasneje so se ji želeli nekateri umetniki s svojimi deli na svoj način pokloniti.

V prezbiteriju na desni strani stoji kapela »Prehoda«. Ta označuje kraj, kjer je 3. oktobra 1226 umrl Frančišek. Na zunanjih stenah so naslikani prizori Frančiškove smrti. V notranjosti kapelice je na kraju Frančiškove smrti postavljen oltar. Osrednje mesto v kapelici zavzema kip sv. Frančiška. Frančišek ima v rokah dve veliki ljubezni svojega življenja: križ in evangelij. Na oltarju je v posodi shranjen Frančiškov cingal ali vrv.

Kapela vrtnic je dobila ime po rožnatem vrtu ob kapelici. Tukaj naj bi se Frančišek za pokoro gol vrgel v bodeč grm, ki se je nato spremenil v grm vrtnic brez trnja. Kapelica vrtnic je zgrajena na mestu nekdanje kolibe, kjer je bival Frančišek, ko se je zadrževal v Porciunkuli. Stene so okrašene s freskami.

V kripti pod prezbiterijem imamo sveto mašo pri kateri gospod župnik poudari, da moram dopustiti možnost, da je tudi moje srce ošabno. To se zgodi počasi, ko še sam ne veš kdaj. Tako srce pa zapre vrata Bogu in ustvarja ozko špranjo, ki postane kot šivankino uho. Evangelij pa nam sporoča, da se je vredno truditi in delati za Božje kraljestvo. Vredno je tvegati, vredno je delati dobro. Naša logika je velikokrat napačna, tudi ko mislimo, da se bolje godi iznajdljivim, mogoče celo nevernim in se tako bolj ukvarjamo z drugimi kot s seboj. Vsakdo naj dela kar uči Božja beseda in naj ne ocenjuje drugih. Božja računica je drugačna od naše. Sveti Frančišek je tipičen primer kaj pomeni boj za pravičnost, za Božje kraljestvo. Bog iz tega življenja, ki ga je živel Frančišek naredi veliko stvar, ki traja že 800 let.

Po sveti maši si ogledamo Rivotorto. Frančišek je ob potoku našel zapuščeno kolibo, ki tako postane njegovo začasno domovanje. Kamnita koliba, hlev – Tugurio postane kraj, kjer se mu pridružijo prvi bratje (11 bratov). V tem kraju preživijo kar dve leti, potem so se preselili v Porciunkulo. Tukaj je vladalo popolno uboštvo, saj bratje niso imeli ničesar razen božje previdnosti, a živeli so svoje sanje in bilo je mnogo veselja. Pomagali so kmetom na polju ter si tako zaslužili vsakdanji kruh. V kolibi je bilo zelo tesno. Da bi Frančišek zagotovil vsaj nekoliko reda, je na tramove napisal imena posameznih bratov ter tako vsakemu določil prostor za počitek in molitev.

Sedanja cerkev je bila zgrajena 1854, na mestu stare, ki jo je v celoti porušil potres. Kakor v Porciunkoli tako je bila tudi ta cerkev zgrajena z namenom, da zaščiti Frančiškovo bivališče in sprejme številne romarje. Tugurij je nizka kamnita zgradba razdeljena na tri dele. Frančišek naj bi prebival v desni sobici. Celotno bivališče so skozi stoletja spreminjali, dodali so kapelico in oltar za maševanje.

Z ogledom te cerkve se je zaključil prvi dan našega romanja. Naj zaključim z eno izmed Frančiškovih molitev:

»Kjer je ljubezen in modrost,
tam ni ne strahu ne nevednosti.
Kjer je potrpežljivost in ponižnost,
tam ni jeze ne vznemirjanja.
Kjer je uboštvo skupaj z veseljem,
tam ni ne pohlepnosti ne skoposti.
Kjer je spokojnost in premišljevanje,
tam ni ne zaskrbljenosti ne raztresenosti.
Kjer je strah Gospodov, ki varuje njegov dom,
tam sovražnik ne najde prostora za vstop.
Kjer je usmiljenje in obzirnost,
tam ni ne razsipnosti in ne trdosrčnosti.«

Viri: