Župnijsko romanje v Assisi od 16.8 do 18.8. 2022 2 dan

Zjutraj se zapeljemo do Assisija, kjer peš vstopimo skozi nova mestna vrata, ki so zadnja v kompleksu širjenja mesta. Sprehodimo se skozi staro mestno jedro mimo bazena z vodo, ki prikazuje, kje so nekoč prali perilo. Pridemo do cerkve sv. Klare, ki pa je še zaprta. Na tem mestu je prvotno stala cerkev sv. Jurija. V tistem času je bila izven mestnega obzidja. V cerkvi sv. Jurija se je Frančišek kot otrok učil brati in pisati. Kasneje je v njej večkrat pridigal. V cerkvi sv. Jurija je od leta 1226 do 1230 počivalo telo sv. Frančiška. Kasneje je na istem mestu počivalo telo sv. Klare. 16. julija 1228 je papež Gregor IX v tej cerkvi Frančiška razglasil za svetnika. Bazilika sv. Klare je bila zgrajena in posvečena leta 1265. Nad nami je razgled na stolnico sv. Rufina. Trg, hiše, palače in cerkve so takšni, kot jih je videl Frančišek kot otrok in nenazadnje kot asiški ubožec, ki je bil preganjan in zaničevan, kasneje pa občudovan in hvaljen. Nekatera poslopja so zgolj preuredili ali zgradili nova.

Pot nas po ozkih ulicah pelje do Nove cerkve – Chiesa Nuova, ki stoji v neposredni bližini glavnega trga, na mestu, kjer je stala hiša, v kateri se je rodil in odraščal sv. Frančišek. Zgraditi jo je dal španski kralj Filip III. Leta 1616. V prostoru pod cerkvijo, so vidni ostanki hiše. Na trgu pred cerkvijo so leta 1984 postavili spomenik Frančiškovim staršem. Frančiškov oče ima v roki vrnjeno sinovo obleko, mati pa stiska v roki verige, iz katerih je osvobodila sina. Tukaj se tudi skupinsko slikamo.

Ko vstopimo v cerkev, pri prvem stebru levo vidimo prostor pod stopnicami, kamor je oče zaprl Frančiška. V prostoru spodaj je bila očetova trgovina. Njegov oče je bil namreč bogat trgovec in tudi iz Frančiška je želel narediti trgovca. Frančišek je imel najboljša oblačila, dovolj denarja in prijateljev. Kot mladenič ni kazal nič posebnega, bil je tak kot vsi ostali. Nekega dne je bil v trgovini, kjer je prodajal sukno. V trgovino je vstopil revež in v Božjem imenu prosil za miloščino. Vklenjen v pohlepnost po bogastvu in zamišljen v trgovska opravila revežu ni dal miloščine. Toda zadet od Božje milosti je obtožil samega sebe velike brezobzirnosti in je rekel: »Če bi ta revež prosil kaj v imenu kakega grofa ali barona, bi mu gotovo dal vse, kar bi te prosil; toliko bolj bi mu moral dati tisto miloščino zaradi Kralja kraljev in Gospoda stvarstva.« Zaradi tega je v svojem srcu sklenil, da ne bo nikomur več odrekel ničesar, da bi ga kdo prosil v imenu tako velikega Gospoda. Prvič je svojega očeta razjezil s tem, ko se ni hotel odločiti za poklic trgovca; še huje pa ga je razjezil z »ropanjem« njegove trgovine. Očetu je odnašal denar iz trgovine in ga »trošil« za reveže.

V njem je bila vedno velika želja, da bi postal vitez. Odločil se je, da bi šel v vojno. Končal je v ujetništvu in bolezni. Počasi je doumeval, da je bila dolgotrajna bolezen v bistvu velika milost. Opravila je namreč vlogo pluga v njegovem življenju. Tako kot namreč kmet jeseni zorje njivo, da jo pripravi na setev spomladi, je Gospod pripravil Frančiška na novo življenje. Začel je videti sonce, luno, zemljo, studence, cvetlice. Stvari so mu spregovorile. Čutil jih je blizu. Od tod izvirajo njegove prve molitve. Posledica Božjega vdora v Frančiškovo življenje je, da je prenehal častiti samega sebe, ampak je v središče njegovega življenja vstopil Bog. Frančišek se je počasi spreminjal in spreobračal. S tem pa so se spreminjali tudi njegovi odnosi v družini. Frančišek se je namreč odločil, da bo pomagal vsakemu, ki bi ga prosil iz ljubezni do Boga. Mati, ki ga je ljubila bolj kot vse drugo, mu je prizanašala v takih rečeh. Opazovala je njegovo početje in se čudila nad tem v svojem srcu. To Frančiškovo početje pa je vedno le bolj jezilo njegovega očeta.

Že potem, ko ga je nagovoril Križani pri sv. Damijanu, je Frančišek začel spokorno življenje. Ravnal se je po nagibih svojega srca, iskal je uboge, da bi jim daroval miloščino. Zapustil je rojstno hišo. Glas o tem, kaj se dogaja se je razširil po trgih in ulicah in je naposled prišel do očeta. Šel ga je iskat – ne da bi ga rešil, ampak, da bi ga uničil. Ves iz sebe se je vrgel nanj in ga z osornim in besnim pogledom brez usmiljenja zgrabil in ga vlekel domov, kjer ga je zaprl za več dni v temno luknjo. Z grožnjami in udarci si je prizadeval, da bi upognil njegovo voljo k svetim nečimrnostim. Frančišek pa je bil vedno le bolj pripravljen in odločen, da bo dosegel svoj namen. Neki nujni opravek je očeta prisilil, da je odšel od zdoma. Mati, ki ni odobravala moževega ravnanja, je ostala s Frančiškom doma. Z ljubeznivimi besedami je nagovarjala sina. Ker pa ga ni mogla odvrniti od svetega namena, se je njeno materinsko srce usmililo. Rešila ga je vezi in ga pustila svobodnega oditi. Frančišek se je zahvalil vsemogočnemu Bogu in se vrnil na kraj, kjer je bival prej.

Ogledamo si tudi prostore, kjer je bilo skladišče.

Pot nas vodi naprej mimo osrednjega – Občinskega trga do Frančiškove bazilike. To je mogočna cerkev, ki leži na zahodnem delu Assisija. Skupaj s samostanom, ki ga podpirajo veličastne arkade dominira nad asiško pokrajino.

V nedeljo, 4. oktobra 1226, dan po Frančiškovi smrti pri Porciunkuli, so njegovo telo prenesli v slovesnem sprevodu v Asissi in ga pokopali najprej v cerkvi sv. Jurija (kjer je danes cerkev sv. Klare). Med potjo so se ustavili še pri cerkvi sv. Damijana, kjer so Klara in njene sestre zadnjikrat pozdravile mrtvo telo velikega brata. Ko je papež Gregor IX. 16 julija 1228 brata Frančiška razglasil za svetnika, se je na njegovo pobudo pod vodstvom brata Elija začela tudi gradnja bazilike svetega Frančiška, kamor so leta 1230 prenesli njegovo telo. Novo baziliko sv. Frančiška so postavili na hribu poleg Assisija, imenovanem Peklenski hrib, kjer so obešali na smrt obsojene prestopnike, saj je sveti Frančišek izkazal željo, da bi ga pokopali med razbojniki. Ko je bil Frančišek razglašen za svetnika, so hrib preimenovali v Rajski hrib.

Cerkev je arhitekturno podobna cerkvi Jezusovega groba v Jeruzalemu, obrnjena je proti zahodu, sestavljena je iz dveh cerkva in grobnice, kjer počivajo zemeljski ostanki sv. Frančiška. Notranjost spodnje cerkve je do zadnjega kotička poslikana s freskami, ki sodijo v sam vrh srednjeveške umetnosti in razodevajo izredno veličino umetnikov, ki so se želeli na svojstven način prikloniti sv. Frančišku. Na desni strani glavne ladje je predstavljeno Jezusovo trpljenje, na levi strani pa življenje sv. Frančiška od trenutka, ko očetu vrne obleko. Freske v prezbiteriju prikazujejo slavo sv. Frančiška in tri evangelijske svete: pokorščino, uboštvo in čistost. Na desni strani prezbiterija so freske, ki prikazujejo Jezusovo otroštvo, na levi pa njegovo trpljenje in vstajenje. Stranske gotske kapelice so dogradili osnovni cerkvi šele konec 13. stoletja: kapela sv. Martina, sv. Antona Padovanskega, sv. Marije Magdalene, svetega Miklavža (tukaj je tudi razstavljena rjava obleka značilna za navadne ljudi v Frančiškovem času).

Po stopnicah se povzpnemo v zgornjo gotsko baziliko, ki je za razliko od spodnje temačne cerkve, zelo razsvetljena. Spodnja bazilika je Frančiškova, zgornja pa Marijina, kar se vidi tudi po freskah v prezbiteriju, ki upodabljajo življenje Matere božje. Levo in desno so freske iz Janezovega Razodetja. Na eni strani so prizori iz stare zaveze, na drugi iz nove zaveze, pod njimi je 28 fresk iz Frančiškovega življenja. V tej cerkvi mašuje samo papež, vidimo tudi papežev prestol.

Ko je bil Frančišek že ves izmučen od bolezni in bolečin, je v stvarstvu, ki ga je vedno slavil zaradi njegovega Stvarnika, prepoznal še sestro smrt, kot sopotnico na poti k Bogu. Takole je zapel v zadnji kitici Sončne pesmi:

Hvaljen moj Gospod, v naši sestri smrti,

ki ji nihče v življenju ne uide.

Gorje njim, ki umrejo v smrtnem grehu,

a blagor njim, ki počivajo

v tvoji najsvetlejši volji, zakaj druga smrt

jim ne bo mogla storiti žalega.

V eni izmed kapel imamo sveto mašo. V pridigi se g. župnik opre na Božjo besedo in pravi, da je sveti Frančišek neštetokrat molil psalm: Gospod je moj pastir… Gospod nam na različne načine želi narediti Božje kraljestvo oprijemljivo, da bi razumeli, da je med nami in nas ne čaka šele po smrti. Dotaknil se je evangeljskega odlomka (Mt 20,1-16) in nas opomnil, da smo tudi mi pogosto taki kot delavci v vinogradu in se sprašujemo zakaj so vsi enako poplačani, čeprav so se nekateri kasneje pridružili. V evangeliju delavci na vprašanje zakaj postopavajo, odgovorijo, da jih nihče ni najel. Koliko je v življenju takih, ki živijo v temi življenja: revni, osamljeni, zapuščeni, telesno ali duševno prizadeti… G. župnik prav tako opomni, da na goro ni vsem dano hoditi po lepi in sončni poti. Ljudi zato nikoli ne smemo obsojati, vsakdo naj skrbi zase, obsojanja in opravljanja drugih, pa pusti pri miru. Naša srca naj ne bodo hudobna. Jezus poudari, da bodo poslednji prvi in prvi poslednji. Njegova logika, dobrota in usmiljenje, so drugačni od naše. Prav tako bi se moral vsakdo, ki se trudi za versko življenje, spraševati o svojem poslednjem dnevu, da bo imel pravično razčiščene zemeljske zadeve. Velikokrat namreč odhajajoči s tega sveta za seboj pusti razprtije in spore.

Pod spodnjo cerkvijo obiščemo grob sv. Frančiška, ki leži v železnem sarkofagu obdan s kamnitim stebrom. V zidovih okoli groba so niše v katerih so pokopani prvi bratje.

Popoldne se po tlakovani poti odpravimo do cerkve sv. Damijana. Cerkev in samostan ležita izven mestnega obzidja na obrobju Assisija, obdajata ga prijetna narava in spokojna tišina. Ta kraj je bil pomembna prelomnica na Frančiškovi poti. V obdobju svojega iskanja se je velikokrat ustavil v napol podrti in zapuščeni cerkvici. Tukaj je med molitvijo leta 1205 Frančišek zaslišal glas s križa, ki ga je nagovoril: »Pojdi, Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi torej in mi jo popravi!« Tresoč in čudeč se, je odgovoril: »Rad bom to storil, Gospod.« Frančišek je napačno razumel. Mislil je, da mora popraviti cerkev sv. Damijana, ki je bila zaradi svoje starosti blizu razpada. Kot sin trgovca je vedel, kako do denarja. Šel je z blagom v Folingo, ga tam prodal, prodal je še svojega konja, denar pa prinesel duhovniku, ki je skrbel za cerkev. Prosil je duhovnika, da bi smel ostati pri njem, in ta mu je to dovolil, denarja pa duhovnik iz strahu pred Frančiškovimi starši ni hotel vzeti. Legenda opisuje, da je po trgih in ulicah zbiral kamenje za obnovo cerkve. Mnogi so ga zasmehovali, ker so mislili, da se mu je zmešalo, drugi pa so bili ganjeni do solz.

V začetku leta 1225, potem ko je na gori La Verna prejel Kristusove rane, se je Frančišek za kratek čas ustavil pri sv. Damijanu. Nastanil se je v majhni kolibi na dvorišču samostana. V času svojega bivanja, ko je bila bolečina največja, je na dan privrela njegova pesem Hvalnica stvarstva.

Sv. Damijan je bil pomembna postaja tudi za sveto Klaro, ki je prav tukaj s svojimi sestrami našla prvo zatočišče. Tukaj se je rodila in izoblikovala ženska veja Frančiškove dejavnosti: hoja za Kristusom, življenje v ponižnosti in uboštvu. Leta 1212 se je Klara odločila, da bo sledila Jezusu po Frančiškovem zgledu. Tam ji je Frančišek ostrigel lase, kar je pomenilo, da se je posvetila Bogu. Pri svetem Damijanu je sv. Klara leta 1253 tudi umrla. Leta 1257 so sestre zapustile ta kraj in se preselile v Assisi, v nov samostan sv. Klare, ki je bil zgrajen na kraju cerkve sv. Jurija. S seboj so vzele tudi križ, ki je nagovoril sv. Frančiška. Navkljub nujnim restavratorskim delom skozi stoletja, je sv. Damijan v osnovi takšen kot se je kazal pred očmi sv. Frančiška in sv. Klare in romarja še posebno poveže s Frančiškovim idealom uboštva in popolne predanosti Najvišjemu. Cerkvica je preprosta. Stebriščni vhodi pred cerkvijo so iz 16. stoletja. Lepo ohranjene freske na obokih so iz 14. stoletja in prikazujejo dogodke iz življenja sv. Frančiška. Nad glavnim oltarjem je kopija križa, ki je nagovoril sv. Frančiška. Original je pri sv. Klari. Desno od prezbiterija pridemo v majhen prostor, imenovan sepolcreto (grobek), tam so bile pokopane prve sestre klarise, iz tega pa pridemo v naslednjega, ki se imenuje chorreto (mali kor), kjer so sestre molile brevir. Po stopnicah se povzpnemo na vrt sv. Klare. Od tod po stopnicah pa do oratorija oziroma molilnice. Od tam zagledamo večji podolgovat prostor – spalnico sester, ki kaže na uboštvo Klare in njenih sester. V tem prostoru je postavljen tudi velik križ. Tukaj je imela Klara videnje sv. maše. Klari je bilo namreč zelo hudo, ker se zaradi bolezni ni mogla udeležiti svete maše. Bila je namreč zelo bolna in ni mogla zapustiti svoje sobe. Imela pa je globoko ljubezen do evharistije in v sebi je hrepenela po sveti maši, ki se je odvijala v njeni bližini. Različne zgodbe in legende pripovedujejo, da se je Bog usmilil njene situacije in ji prikazal čudežno projekcijo svete maše na steni njene sobe. Videla je podobe in slišala petje pesmi, kot da bi bila pri sveti maši res prisotna.

Na drugi strani stavbe je predel, kjer je bila bolnišnica v kateri so sestre sprejemale bolne. Vidimo tudi prostor, kjer je bila jedilnica in je Klara sprejela tudi papeža.

Povzpnemo se do cerkve sv. Klare, na katerem mestu je prvotno stala cerkev sv. Jurija. Na desni strani ladje je križeva kapela, ki je edini ostanek stare cerkve sv. Jurija. V njej visi križ, ki je nekoč visel v cerkvi sv. Damijana in ki je nagovoril sv. Frančiška. Ikono je naslikal neki sirski menih v 12. stoletju. Njeno pravo ime je ikona poveličanega Kristusa. Na njej je razložena vsa veličina skrivnosti Kristusa in Cerkve. Narejena je v skladu s slogom četrtega evangelija.

Najprej pade v oči to, da Kristus nima trnove krone, ampak ima zlat sijaj. Na njem ni nobenega znaka trpljenja ali smrti, ampak le poveličanje. Uslišana je Kristusova molitev: »Oče, poveličaj svojega Sina.« (Jn 17, 1) Ikona govori o globlji skrivnosti Kristusa – Besede in opisuje boj med lučjo in temo. Ta ikona upodablja končni rezultat tega boja. Jezusovo zmagoslavno telo se razodeva še bolj osvetljeno, ker je na črni podlagi, ki ima svoje nasprotje simbolično v luči. Vso ikono obdaja rdeča barva, simbol ljubezni. Sij in križ predstavljata celotno Jezusovo življenje, njegovo ponižanje in povišanje. Ta krona je polna tolažbe. Spominja nas, da se vsaka trnova krona spremeni v krono slave. Oznanja zmago življenja po smrti. Pod Jezusovima rokama so z leve proti desni: Marija, Janez, Marija Magdalena, Marija – mati Jakobova in stotnik. Ko jih vidimo tako blizu Jezusa, ugotavljamo, da je bila uslišana goreča molitev: »Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo…« (Jn 17,24).Zlato ozadje predstavlja luč, ker so postali »otroci luči« (Jn 21,36). Druga značilnost pa je, da so vsi enake velikosti. To pomeni, da ni pomembna svetost vsakega posameznika, ampak dejanje, da je Kristus vse in v vseh (prim. Kol 3,11). Na koncu še opazimo, da so si vsi podobni. Vsi imajo velike oči, majhna usta in jajčast obraz. In če pogledamo Kristusa, tudi na njem odkrijemo enake poteze. Zgornji del ikone predstavlja Jezusa, ki odhaja k svojemu Očetu, okrog pa so angeli. Kako močnega zagovornika imamo pri Očetu! Kako je mogoče, da smo še vedno žalostni in nas je strah.? Čisto zgoraj je Očetova desnica, ki blagoslavlja. Očetov blagoslov je dar Svetega Duha, ki ga je zaslužil s svojo smrtjo. »Za vas je bolje, da grem, kajti, če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam, če pa odidem, vam ga bom poslal« (Jn 16,7).

Med poslikavami v cerkvi velja omeniti delo slikarja na desni strani prečne ladje, kjer je upodobljena sv. Klara, okoli nje pa osem prizorov iz njenega življenja. Najsvetlejši prostor v cerkvi je kripta, kjer počivajo zemeljski ostanki sv. Klare. V kripto so telo svetnice prenesli leta 1265, ko so končali z deli velike bazilike.

Iz cerkve sv. Klare se odpravimo do cerkve Svete Marije Velike oziroma Santa Maria Maggiore. Cerkev se nahaja v bližini Nove cerkve, nekdanjim domovanjem svetega Frančiška. V osnovi je najstarejša sakralna stavba v Assisiju. Zgradili so jo že v 4. stoletju. V času sv. Frančiška so gradili novo cerkev, saj je prejšnjo v celoti uničil požar. Svetega Frančiška so najverjetneje krstili v tej cerkvi. Krstni kamen je danes v cerkvi sv. Rufina. Cerkev ima tri ladje. Od prvotnih fresk, ki so krasile cerkev, so danes samo še ostanki. Cerkev Marije Velike je bila asiška stolnica vse do leta 1036, ko je ta naziv prevzela cerkev sv. Rufina. Škofijska palača se nahaja na desni strani poleg cerkve Marije Velike in je dejanski sedež asiškega škofa.

Prav tu na trgu pred škofijsko palačo se je mladi Frančišek pred škofom in njegovimi svetovalci 16.8.1207 odpovedal svoji bogati dediščini, dobesedno odložil mehka oblačila in jih vrnil očetu. Njegov oče je namreč pred mestnimi konzuli tožil sina in zahteval, naj ti poskrbijo, da mu bo sin vrnil denar, ki ga je odnesel od doma. Konzuli očetu niso mogli pomagati, saj so rekli, da odkar je stopil v Kristusovo službo, ni več pod njihovo oblastjo. Oče je zato odšel sina tožit pred mestnega škofa. Previdni in modri škof je Frančiška vljudno povabil predse, da se opraviči zaradi očetove tožbe. Frančišku je rekel: »Tvoj oče je zelo jezen in se huduje nate, zato mu, če hočeš služiti Bogu, vrni denar, ki ga imaš, ker je morda krivično pridobljen. Bog noče, da bi ga uporabil za popravilo cerkve. Očetova jeza se bo polegla takoj, ko dobi denar nazaj. Zaupaj torej v Gospodu, moj sin, bodi hraber in ne boj se, kajti Gospod sam bo tvoj pomočnik in ti bo za popravilo svoje cerkve v obilju preskrbel, kolikor bo potrebno.«

Nato je Frančišek vstal in mu opogumljen od njegovih besed prinesel denar ter rekel: »Gospod, z veseljem bom vrnil očetu denar, pa tudi obleko, ki jo imam od njegovega premoženja.« In šel je v neko izbo v škofovi palači, slekel obleko, dal denar na obleko in nag prišel pred škofa, očeta in druge radovedneže, ki so bili tam, ter rekel: »Poslušajte vsi in si dobro zapomnite! Do sedaj sem klical Petra Bernardoneja za svojega očeta; toda ker sem sklenil služiti Bogu, mu vračam denar, zaradi katerega se je razburil, in tudi vso obleko, ki jo imam od njega. V prihodnje bom govoril: Oče naš, ki si v nebesih…. Ne pa oče Peter Bernardone!« Oče prizadet od velike bolečine in jeze, je vstal, vzel denar in vsa oblačila. In ko je vse to nesel domov, so se navzoči jezili nanj, ker ni sinu pustil nobene obleke. S pristnim sočutjem so začeli objokovati Frančiška. Ko je škof opazil odločnost Frančiška, ga je poln občudovanja zaradi njegove gorečnosti in stanovitnosti objel s svojim plaščem. Jasno je spoznal, da se je to zgodilo po Božji volji, in priznal, da se v vsem, kar je videl, skriva velika skrivnost. In tako je za vedno postal njegov pomočnik, ki ga je opogumljal in podpiral, ga zelo cenil ter ga z vso ljubeznijo vodil. Prav v škofovi palači, kjer je prebival v zadnji bolezni, je tudi sestavil zadnjo kitico Sončne pesmi o sestri smrti.

V tej cerkvi Marije Velike se v prozorni krsti nahajajo posmrtni ostanki Carla Acutisa. Carlo se je rodil 3. maja 1991 in umrl 12. oktobra 2006. Po eni strani je bil običajen najstnik. Rad je imel računalnike, gledal filme in igral video igre, rad je imel živali in je z njimi snemal zabavne videe … Po drugi strani je bil v marsičem izjemen. Živel je globoko prijateljstvo z Jezusom in Marijo, kar se je že na zunaj kazalo v tem, da je od prvega svetega obhajila pa vse do svoje smrti vsak dan hodil k maši in obhajilu, tedensko pa k sveti spovedi. Vsak dan je molil tudi rožni venec. Izredno so ga zanimali evharistični čudeži in je o njih naredil tudi spletno stran ter razstavo, ki je danes razširjena po vsem svetu.

Na poti iz šole domov se je večkrat ustavil in pogovarjal z vratarji ali oskrbniki stavb, večinoma priseljenci. Za vsakogar je našel prijazno besedo. Ni se oziral na raso, jezik, vero. Preprosti hišniki so bili presenečeni, da se je fant iz tako ugledne in premožne družine želel pogovarjati z njimi, toda za Carla je bilo to povsem naravno.

Na sprehodih s psom je redno hodil tudi mimo mnogih brezdomcev. V duhu Frančiška Asiškega, ki mu je bil zelo blizu, se jim je trudil pomagati po svojih močeh: prinašal jim je sendviče, dele svoje žepnine, večerje, nekoč je enemu od njih kupil spalno vrečo …

Obhajanje evharistije je bilo središče njegove duhovnosti. K sveti maši in obhajilu je od prvega svetega obhajila pa vse do svoje smrti hodil prav vsak dan. Zato ne preseneča ena njegovih najbolj znanih misli: »Evharistija je moja avtocesta v nebesa.« Z njo je na sodoben način izrazil čutenje, ki nam je Slovencem znano iz besed bl. Alojzija Grozdeta: »Evharistija – sonce mojega življenja.«

Ker so imeli starši hišo v bližini Assisija, je tam na lastno željo preživel večino počitnic svojega najstništva, čeprav bi si lahko privoščil vse vrste prestižnih letovišč. Ko so ga prijatelji spraševali, zakaj hodi tja, je odgovarjal preprosto: »Tam se počutim dobro.« Ta njegova ljubezen je bila tudi glavni razlog, da so njegove posmrtne ostanke iz družinske grobnice prestavili v Assisi.

V svojih zadnjih dneh doma staršema navrže besede, ki jim takrat še nista pripisala veliko teže: »Vse, kar bom moral pretrpeti, darujem Gospodu za papeža in Cerkev. Tako mi ne bo treba oditi v vice, ampak bom šel naravnost v nebesa.«

Carlovo stanje se je slabšalo, zato so ga zdravniki hospitalizirali. V bolnišnici so končno odkrili pravo diagnozo, kar pa žal ne prinese olajšanja. Carlo je imel namreč najagresivnejšo levkemijo tipa M3, ki velja za praktično neozdravljivo.

Carlova bolezen je napredovala izredno hitro, kar pa ne pomeni, da mu je prihranila trpljenje. Bolečine zadnjega tedna so bile nepopisne, a Carlo je v tej zadnji preizkušnji pokazal, da njegova vera ni stala le v trenutkih, ko mu je bilo lepo. Zdravstveno osebje, ki ga je spremljalo v zadnjih dneh, ga je opisovalo kot najbolj potrpežljivega pacienta, ki so ga kdaj srečali. Na vprašanje, ali ga hudo boli, je odgovoril: »So ljudje, ki trpijo veliko bolj od mene.«

Več kot očitno je v tistih dneh tudi ogromno razmišljal o svoji prehojeni poti, o kateri pa ni imel večjih obžalovanj. Ohranjene so namreč njegove besede: »Umiram mirno, ker v vsem svojem življenju nisem zapravil niti minute za stvari, ki Bogu niso všeč.«

12. oktobra 2006 njegovo življenje na zemlji ugasne.

Leta 2012 je milanska škofija začela postopek za Carlovo razglasitev za svetnika. Poleg tega, da so natančno preverili vse vidike njegovega življenja, je za to potreben tudi dokazan čudež, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo. Teh je bilo sicer že več.

Zelo zanimiva pa je tudi zgodba njegove družine. Carlova starša kljub prizadevanjem nista mogla več imeti otrok. V ta namen sta tudi veliko molila. Nekaj let po njegovi smrti pa je imela mama Antonia ponovno sanje, v katerih ji je spregovoril Carlo.

Obljubil ji je, da bo še imela otroke. In res: leta 2010, pri svojih 43 letih, je rodila dvojčka, Carlovega bratca in sestrico!

Zelo globoke in pomenljive so tudi besede Carlovega spovednika Gianfranca Pome:

»Šele danes spoznavamo, kakšen Božji dar in blagoslov je bila Carlova navzočnost, ki jo še vedno čutimo! V tem bistrem in krepostnem fantu nam je pokazal, da je mogoče združiti evangelij in veselje, resnost in smisel za humor, preudarnost in prijaznost. Carlo, ki se svojih neobičajnih kreposti ni zavedal, se je počutil domačega tako pred Bogom kot pred ljudmi, naj si bo v družini, v šoli, na oratoriju ali med prijatelji. Bil je prijazen do vseh, ne da bi želel komu ugajati; bil je blag, vendar trden v svojih prepričanjih. … V pogovoru je bil sproščeno spontan, znal je prisluhniti drugim in pri tem vedno pazil, da ne bi koga obsojal ali opravljal. Nikoli ni iskal prvih mest ali hlinil svetosti. Ni stremel za neko namišljeno ali odtujeno svetniško popolnostjo, temveč za razgibanim, dejavnim življenjem. Bil je neposreden in poln življenjske radovednosti.«

Vsi globoko ganjeni ob pogledu na najstnika in njegovo globoko povezanost z Jezusom in Marijo, smo odšli do cerkve svetega Rufina. Cerkev je posvečena škofu Rufinu, ki je v 3. stoletju v teh krajih oznanjal evangelij. Prvo manjšo cerkev so zgradili že v 5. stoletju, v 12. stoletju pa na tem mestu zgradijo večjo cerkev v romanskem stilu in vanjo iz cerkve Marije Velike preselijo škofijski sedež.

V cerkvi je krstni kamen, ki so ga prenesli iz cerkve sv. Marije Velike. Pri tem krstnem kamnu sta bila krščena sv. Frančišek in sv. Klara.

Frančišek je po svojem spreobrnjenju v tej cerkvi pogosto pridigal. Preden se je povzpel na prižnico, je vedno dolgo molil v votlini, ki so jo imenovali »Frančiškova molilnica« in je še danes vidna poleg zakristije.

Stolnica predstavlja tudi začetni odnos Klare z Bogom. Tu je bila krščena in tu je hranjena z razlaganjem Božje besede. Frančiškova pridiga je predramila in vžgala Klarino srce in s tem dokončno vplivala na njeno odločitev, da posveti svoje življenje Bogu.

Viri: