Župnijsko romanje v Assiisi od 16.8 do 18.8. 2022 3 dan

Takoj po zajtrku smo zapustili Assisi in se odpravili proti gori La Verna. Gora je polna naravnih zavetrij, samotnih kotičkov, votlin in skalnih razpok, v katerih je Frančišek našel zavetje in tišino. Prvič je bil v teh krajih že leta 1213, ko je pridigal. Grof Orlando, ki je bil lposestnik in lastnik La Verne, se je ob pridiganju sv. Frančiška tako navdušil, da je to planoto poraslo z gozdovi podaril Frančišku. Bratje so tukaj zgradili skromne kolibe, sam grof pa je postavil kapelico posvečeno Mariji Angelski.

V tem odmaknjenem svetu je leta 1224 Frančišek v samoti med štiridesetdnevnem postu, na praznik povišanja sv. Križa, 14. septembra, prejel Kristusove rane. Nosil jih je zadnji dve leti svojega življenja.

Svetišče La Verna je nastajalo postopoma skozi stoletja, zgradbe so se prilagajale že obstoječim stavbam. Od bazilike Marije Vnebovzete do kapele svetih ran vodi 80 m dolg, pokrit hodnik. Poslikan je z enaindvajsetimi freskami, ki prikazujejo dogodke iz življenja sv. Frančiška. Vsak dan ob 15.00 je tukaj frančiškova procesija. To traja že od leta 1341.

V hodniku prva vrata desno vodijo do Frančiškovega bivališča. Kot v drugih krajih je tudi tukaj Frančišek zase izbral preprosto skalno odprtino, ki mu je nudila zavetje in samoto, goli kamen pa mu je služil kot ležišče.

V kapeli svetih ran je na kraju kjer je Frančišek prejel rane obroba iz rdečega marmorja, zaščita s šipo in goreča oljenka. To je kraj, kjer se je dopolnilo njegovo hrepenenje, da bi se čim bolj približal trpečemu Kristusu na križu. Kapelo so sezidali 1263 leta.

Oltarji so narejeni iz terracotte in pobarvani z modro barvo.

V eni izmed kapelic pod baziliko Marije Vnebovzete imamo sveto mašo. G. župnik poudari, da se na tej gori bere božja beseda že 800 let. Stvarem, ki jim Bog da pečat so večne.

G. župnik pravi, da kakor ljudje zidamo hiše, ter pri tem potopimo tramove v gosto tekočino, ki je proti škodljivcem in za zaščito, tako bi se mi morali potopiti v gostoto vsega, kar je božjega, da bi bili odporni proti zlu sveta. Mi pa tudi molitev navadno puščamo za konec dneva. Tako smo zaposleni z raznoraznimi stvarmi, da si ne najdemo časa za Boga in pogovor z njim.

Jaz osebno sem namreč tisti, ki se vsak dan odločam ali bom izbral nebeško vabilo ali zemeljsko. Moje krstno oblačilo je tisto, ki mi omogoča vstop v božje kraljestvo. Lahko ga zapravim, če se zanj ne brigam, pa ne toliko zaradi grešnosti, temveč z brezbrižnostjo.

Pot proti domu je ob molitvi, petju in premišljevanju še prehitro minila.

Naj tudi v naša srca poseže molitev, ki jo je sv. Frančišek molil pred Križanim pri sv. Damijanu.

O Vzvišeni in veličastni Bog,
razsvetli temine mojega srca.
Daj mi pravo vero, trdno upanje
in popolno ljubezen,
razumnost in spoznanje,
o Gospod,
da se bom držal tvoje svete in
resnične zapovedi. Amen.

Vir: