Obnovitev misijona v Tolminu marec 2022

Eno leto je minilo, ko so med nas prišli misijonarji p. Marjan Kokalj, br. Miro Pavšek, br. Primož Kovač, p. Vili Lovše, s. Sabina Glowacz in s. Metka Kos.

Gospod nas pozna bolje, kot se poznamo sami. Pozna našo ranljivost in krhkost, pozna naše sklepe, ki so velikokrat kratkotrajni in kaj hitro podležemo toku sodobnega sveta. Gospod pa nas čaka, pošilja nam znamenja, včasih tudi preizkušnje in strahove, vse z namenom, da se vrnemo k njemu, da sledimo njegovi poti.

Tako je po g. župniku Damijanu Bajcu posredoval, da so v našo sredo ponovno prišli misijonarji in prebudili naša srca. Prvo zoom srečanje, ki ga je vodil br. Primož je bilo že 8. marca namenjeno staršem veroučencev. V tednu med 13. marcem in 20. marcem so strnjeno sledila zoom predavanja, konec tedna pa tudi nagovori pri vseh svetih mašah, križev pot, vodena adoracija pred Najsvetejšim, razna srečanja s posameznimi skupinami ter več urna spovedovanja.

Poskusila sem strniti misli iz nagovorov, ki so bila namenjena vsem župljanom. Naj nam v Velikem tednu pomagajo poglobiti odnos in bližino z Bogom.

1 večer

V postnem predavanju, ki je bilo v torek, 15. marca zvečer, nas je nagovoril p. Marjan. Poudaril je, kako nam v Božji besedi govori Duh in če se ji prepustimo, če jo črpamo, nas začne predrugačiti. V svojem govoru se je še posebej dotaknil Ignacija Lojolskega, ki je odkrival razločevanje Duhov. Odkril je, da določena beseda nosi v sebi svetega Duha, določena vleče v obratno smer, določena pa je nevtralna. Ugotovil je, da človek posluša različne glasove in se sam odloča, človek se pravzaprav neprestano, vsak trenutek odloča. Svoje ugotovitve opiše v knjižici Duhovnih vaj. Hudi duh je tisti sovražnik človeka, ki skuša uničiti stvarstvo in poraziti Božje delo, človeka skuša pripeljati do samouničenja. To je njegov glavni cilj. Ignacij tudi ugotovi, da hudi duh ni ustvarjalen, lahko se postavlja za gospodarja nečesa kar ni njegovo, se postavi pred tujo hišo in pravi, da je to njegova hiša. Tudi, ko skuša Jezusa pravi, da ima kraljestva sveta, čeprav jih nima, kar je Božje ima za svoje in se pretvarja, da je njegovo, v resnici pa samo zavaja.

Pater Marjan je navedel kar nekaj primerov kako prepoznati, razločiti kaj je delo Božjega duha in kaj hudega:

Božji Duh vedno usmerja k življenju, človeku daje polnost, daje življenje. Hudi duh obljublja, da človeka pridobi. Človek, ki mu nasede prepozna, da je bil prevaran, ko je že prepozno.

Dobri Duh vabi, spoštuje našo svobodo, hudi duh pa sili in zasužnjuje.

Dobri Duh izraža resnico, hudi duh pa laže in vara.

Dobri duh spodbuja in krepi, hudi duh pa jemlje pogum in slabi.

Dobri Duh krepi vero, hudi duh pa vzbuja absolutni dvom v vse, v Boga, da ni upanja.

Dobri Duh človeka ukoreninja v upanju, ohranja ljubezen in odprtost, hudi duh pa podpira egoizem in zaprtost vase. Ljudje iščemo družbo, ljudi s katerimi se lahko pogovarjamo, rabimo drug drugega, hudi duh pa želi človeka zapret. Tak človek se vrti samo še v svojem krogu, to je največja tesnoba za človeka, tudi psihično je težko tako vzdržati. Hudi duh je podoba zaprtosti.

Dobri Duh vodi k ponižnosti, ki je pot odpiranja drug drugemu, hudi duh pa zapira v ošabnost. Bolj ko si zaprt vase bolj si ošaben, braniš svoje interese, želiš prevlado nad drugimi, da boš svoboden, kar je zlagano, je zabloda, je huda napaka, ki jo človek dela. Bolj kot si ošaben, bolj si sam. Svoboda je v tem, da si upaš pristopiti k drugemu človeku.

Dobri Duh vabi k spreobrnjenju, priznanju greha, hudi duh pa zaslepi in zakrkne srce. Lahko se zgodi, da človek tik pred smrtjo ni sposoben odpreti srca Božjemu usmiljenju, ker je srce že prehudo zakrknjeno. Človek ve, da je tam Bog, skorja, ki je okrog srca pa ne pusti do srca, zato ni zmožen dejanja spreobrnitve. Tako kot človek živi, tako se odpira srce. V duhovni rasti ljudi so ogromne razlike. Kdor živi z evangelijem, s Kristusom, se mu to pozna navzven.

Pot hudega duha, kjer prevladuje v življenju človeka, je kot, da gre kolesar po bregu navzdol. Pot zla se poglablja, človek dela vedno hujše stvari, ker otopeva. Na vzven so taki ljudje lahko čisto mirni in srečni, v sebi pa otopeli, nimajo stika ne s seboj, ne z Bogom, zato tudi hudi duh pusti takega človeka pri miru. Človek ima lahko zelo prijetno življenje, je kot kolesar, ki gre navzdol, hudi duh me celo piha v hrbet, da mu je prijetneje. Tak človek pa ima v svojem srcu praznino. To je opozorilo, da moraš nekaj spremeniti. Če človek tega ne stori, gre še globlje, klancu ni konca. Hudi duh deluje bolj preko čustev, dobri duh preko razuma.

Pot dobrega Duha pa je kot pot kolesarja po klancu navzgor. Bog ga vzpodbuja, potiska naprej, hudi duh pa mu piha v nasprotno smer, da bi ga na poti oviral. V tem primeru hudi duh razumsko deluje, daje logične razloge, zakaj ni dobro iti v to smer. Dobri duh pa tukaj deluje preko čustev, ponotranji željo po hrepenenju, po dobrem, po Bogu. Ta želja deluje preko ljubezni.

Človekovo življenje je izredno dramatično, malo hodimo v eno smer, malo v drugo. Malo napredujemo, pa spet pademo. Obojega dobrega in slabega ne moremo živet, ves čas se moramo odločat za eno ali za drugo. V posameznih situacijah se večkrat odločimo na različne načine. Razločevanje je pravzaprav proces, ki se odvija vsak dan. Skušnjava odstopi, če si jo prepoznal in ji ne dovoliš vstopa v srce (ob tem da pater Marjan primerjavo s pravljico o Volku in sedem kozličkov- tako kot volk poskuša vstopiti skozi vrata na različne načine, tako to poizkuša hudi duh). Duhovni boj obstaja v človeku in če ga čutimo je to dober znak. Kdor ga čuti, pomeni, da se duhovno razvija. Kdor je otopel in misli kako čudovito življenje živi in ni potrebno ničesar spremeniti, ta bo prej ali slej začutil veliko praznino v življenju. Za človeka je normalen duhovni boj in normalna je puščava, vsi kristjani jo doživljamo v svojem življenju. Včasih ne čutimo bližine Boga, čutimo lakoto po Bogu.

Jezus je pokazal kako se boriti proti skušnjavi: z Božjo besedo, s tem, da ga ne poslušaš, ga zavrneš. Moč vere je neverjetna, premore hude stiske premagat, ohraniti veselja do življenja. Ob tem pove primer žene, ki je v dveh prometnih nesrečah izgubila sina in hčer, mož ji je umrl, skratka izgubila je čisto vse že ko je bila mlada in potem je še sama zbolela za rakom, ozdravela in kljub vsem preizkušnjam je imela rada življenje. Tudi v domu za ostarele je bila sposobna še drugim dajati veselje.

Največja vrednost za nas kristjane je v tem, da se odrešujemo skupaj. Nobenega ne bom pustil zadaj, da bi se jaz odrešil, on pa ne. To je zelo pomembna dimenzija krščanstva. Videti moram tudi drugega človeka, zanj moliti, želim, da se odreši, ne da vidim samo sam sebe.

Svetnik lahko postajam le s celotno svojo osebo. Najprej je moje osebno doživljanje Boga, osebno srečanje z Bogom, pustim, da mi on sam spregovori preko Božje besede, ne samo, da razumsko stvari dojemam, ampak da pridejo do ravni čustev, da jih prevzame. Hoja za Kristusom v svetosti je zelo počasna, ker ni samo razum, ampak celostno hodimo za Kristusom, Božjo besedo spuščamo na raven čustva.

Potrpežljivost na osebni rasti je pomembna, da priznaš: sem v boju, skušnjava me muči, nasedel sem, ampak si želim iti naprej. Pomembno je, da sem trmast v duhovnem smislu, kar pomeni, da znam hoditi skozi puščavo, duhovne izkušnje me namreč utrdijo. Pomembno je, ko padem na tla, moram vedno vstati, tudi če stokrat padem, moram vstani. Tukaj je dobra trma, celo malo jeze, v smislu ne bom se pustil in stopim pokonci. Gospoda prosim za pomoč, saj nismo sami na poti in to je velika olajšava.

Ko nas hudi duh skuša, da je vse brez veze, rečem: ne, čakam odrešenje, jaz verujem v vstajenje od mrtvih in to je dober odgovor zlu vedno. Vstajenje od mrtvih je premaganje zla in smrti in to je temeljno sporočilo krščanstva.

Pomembna je tudi molitev v Duhu, moliti iz srca. Naše srce večkrat želi moliti, želi izrazit zahvalo, molitev, prošnjo in dobro je poslušat in pustiti srce, da moli s svojimi besedami. Pomembno je tudi, da molimo drug za drugega, za župnika, za vse, ki se trudijo v župniji in to je skrivnost dobre župnije.

Razločevanja se učimo z izkušnjo, izkušnjo z Božjo besedo, izkušnjo sam s seboj, izkušnjo z Bogom. Rastemo do smrti. Odločitev pa pride prej, da se odločiš za Boga, za dobro, to je temeljna odločitev v človekovem življenju, je bistvena. Hočem hoditi po tej poti, ker sem srečen, poln.

2 večer

V sredo, 16. marca smo imeli svetopisemski večer s sestro Metko. Prebrali smo odlomek iz Svetega pisma (Mt4, 1-11), ki govori o tem kako hudič skuša Jezusa. Ob tem sestra poudari, da imamo vsi izkušnje kaj pomeni biti skušan, ni vedno enostavno, ko nas kakšna skušnjava napade. Ob prebranem odlomku smo si med sabo podelili, kaj nas v odlomku nagovori.

Sestra poudari pomen puščave, tam ni življenja, je kraj smrti. Za nas je puščava kraj preizkušnje, kraj kjer nas Bog vzgaja, nas prečiščuje. Jezus nas vzgaja, ko nas doleti kakšna preizkušnja, Duh pa je tisti, ki daje spoznanje. Pomembno je, da se obračamo k Svetemu Duhu.

Postni čas je čas puščave, mi stopamo v postni čas, da bi iz njega prišli bolj svobodni.

Hudič želi Jezusa v puščavi skušati z vprašanji, pod vprašaj postavi njegovo identiteto, pod vprašaj pa postavlja tudi našo identiteto.

Pri svojem krstu, preden Jezus odide v puščavo, zasliši glas iz neba: Ta je moj ljubljeni sin. Oče ga ljubi. To Jezus ve, zato da hudiču v puščavi tako jasen odgovor.

Tudi jaz sem to kar sem, nikomur ni potrebno ničesar dokazovati. Bogu se moram zahvaliti za to, kar je naredil zame.

Hudič uporablja našo domišljijo, ko nas skuša. Bog se daje svobodno, hudič pa bi se rad izsilil. Božjih obljub ne moremo izsiliti, ampak moramo čakati.

Odnos z Očetom je tisti, ki me varuje pred skušnjavami. Če se spominjam, kdo je on zame in jaz zanj, sem na dobri poti.

3 večer

V četrtek, 17. marca je sledilo srečanje molitvenih skupin. Večer je vodil br. Miro.

Spomni nas na misijon pred letom dni, vsakdo ga je po svoje doživljal in živel kar je dobil na misijonu. Pomembno je, da vedno znova ne pozabimo, da ko nam Jezus da kakšno milost ali pa dotik, nam želi pomagati živeti naprej, naj bo to preko molitve ali preko dobrih del.

Brat Miro nam je prebral molitev, ki jo je sestavil sv. Gregor iz Nise. Molitev je pogovor, ki nam pomaga, da se spreminjamo. Sveti Avguštin spregovori o molitvi kot o hrepenenju. Molitev ni izrekanje veliko besed, ampak veliko prošenj. Hranimo se s tem, kar nam Bog želi dati. Sveti Frančišek je jokal k Bogu, prosil je za pomoč zaradi bratov, sekiral se je, kaj in kako narediti, veselje mu je padlo, za svoje brate je bil zaradi vseh teg skrbi in tegob že neprepoznaven. Frančišek je vpil k Bogu, prosil za pomoč in Jezus mu pomaga, češ, kaj se ti sekiraš za brate, bom jaz poskrbel zanje, saj to je moja družina in takrat je bil Frančišek osvobojen kot ptiček iz kletke.

Hitro se lahko zgodi, da veliko molimo, naše srce pa ostane na nek način v skrbeh, zakrknjeno, to je ravno zato, ker ne prepustimo tega kar nas bremeni Jezusu. Mi včasih molitev kar ponavljamo in ponavljamo, da bi nekaj dosegli, vmes pa pozabimo reči Jezusu, naj On to naredi, naj pomaga. Težko je iti v življenju naprej, če nekaj hudega doživimo, morda celo smrt otroka in te naše stiske, bremena, ne izročimo Jezusu. On nas kliče k temu, da vztrajamo, da molimo, prosimo, da trkamo.

Ko je sveti Frančišek doživel osvoboditev in je spoznal, da je Jezus tisti, ki stvari nosi naprej, takrat je zaživel. Jezus tudi nas vabi, da bi mu dali kar nas bremeni, zato nas tudi uči, naj nosimo njegov jarem z Njim, ne brez Njega.

Sveti Avguštin spregovori o molitvi kot hrepenenju in takole pravi: Zakaj nas Gospod priganja k molitvi, čeprav ve, česa potrebujemo, še preden ga prosimo? On hoče, da z molitvijo krepimo svoja hrepenenja, da bi mogli prav sprejeti, kar nam namerava dati. Kadar je pobožnost res globoka, goreča naj v molitvi ne bo veliko besed, ampak mnogo prošenj. Mnogo prositi pomeni trkati, vztrajno, s stalno budnostjo. Naše vzdihovanje Gospodu ni prikrito.

Kakor mama in oče poslušata svojega otroka v njegovih potrebah, tako nas tudi naš nebeški Oče posluša v naših potrebah. Včasih si mislimo tako kot sveti Avguštin, zakaj bi morali kaj prositi Jezusa, saj ve kaj potrebujem. Res je to, da ve, kaj potrebujemo, vendar Jezus noče, da smo roboti in pri nas zgolj »popraviti« kar nam ne deluje. On noče tega, hoče biti z menoj, se pogovarjati z mano, mi pomagati. Spušča se z gore veličastva k meni, da mi bo blizu. Hoče mi pomagati, me ljubiti.

Molitev človeku pomaga, da lahko odpre srce, tudi vse tisto, kar je v srcu potlačeno zaradi bolečine, ki je to povzročila. Z molitvijo lahko Jezusu vse odpremo, tudi svoje srce. Včasih je v nas lahko tudi jeza do Boga, kaj sem naredil narobe, da si me Bog kaznoval (mi vzel otroka, mi dal to bolezen…), s čim sem si zaslužil to kazen. Bog ne želi kaznovati nobenega od nas. Preko molitve nam Jezus pomaga, pokaže zakaj se je nekaj zgodilo. Včasih je potrebno iti na goro, da to spoznamo, tako kot so šli trije učenci z Jezusom, potrebno se je odzvati povabilu. Velikokrat se sliši o tem, kako nas je Bog kaznoval, ko nam ne gre dobro v življenju, vendar nam je Jezus prišel povedat, da je Bog naš nebeški Oče, ki nam želi pomagati, želi biti z nami, nas ne obsoja. Je kakšno dejanje, ki ima svoje posledice, ampak tudi v teh posledicah je Jezus z nami. So stvari v življenju, ki se nam zgodijo in nanje nimamo vpliva, tu nam želi Jezus pomagati, da bi nam bile blagoslov, ne prekletstvo.

Če se ozremo v Staro zavezo, Jeremija je molil, ko je bil v najhujši stiski. Job celo preklinja dan svojega rojstva v molitvi zaradi hudih stisk, pravi, da bi bilo zanj bolje, da bi umrl v materinem naročju. Oba sta Očetu izlila svoje srce, stisko in Oče ju potolaži. Jobu vrne nazaj vse premoženje, ker mu je ostal zvest, Jeremija je bil osvobojen.

Tudi Jezus, ko je bil v vrtu Getsemani pravi: Oče naj gre ta križ mimo mene, ampak naj se zgodi tvoja volja. Ko je Jezus nesel križ, je gledal na nas kako bomo mi odrešeni. Ko je visel na križu in so ga zasramovali, je bila njegova molitev: Oče odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.

Če damo svoje srce Jezusu, če damo to svojo bolečino njemu, bo ta naša molitev počasi postala Jezusova. Frančišek je veliko molil, ker si je res želel biti vedno v navzočnosti z Jezusom, želel si je Jezusa videti v drugih ljudeh, želel si je videti Očeta v stvarstvu. Danes imamo veliko možnosti molitve, češčenje Najsvetejšega, veliko možnosti imamo biti v navzočnosti z Jezusom. Včasih se zgodi, da mislimo kaj vse moramo povedati Jezusu, ga prositi ko smo pred Najsvetejšim, ali zvečer ko si utrujen in veš, da bi moral še rožni venec zmoliti, takrat mu lahko rečeš: Jezus bodi z mano pet minut v tišini. Molitev naj ne bo breme ampak srečanje z Jezusom ali Marijo. Jezusa lahko tudi prosimo: pomagaj mi moliti, daj mi vztrajnost, globoko ponižnost, razumnost. Jezus pozna naše srce in če ve, da je v bolečini, ne bo zahteval od nas, da smo sedaj veseli, bo želel, da mu povemo kaj nas teži, kaj je naša bolečina.

Pomembno je tudi to, da se znamo pogovarjati kako je Jezus navzoč v našem življenju, kako nam pomaga, kaj je Jezus zame naredil. Ko se pogovarjamo o tem hkrati molimo, ko hrepeniš po temu, da boš šel k maši, je že to hrepenenje molitev, povezuje nas namreč z Bogom, z Jezusom.

Jezus si želi, da bi bil del našega življenja, kot sopotnik, kot brat. Kot se učimo abecede, branja, hoje, se učimo odnosa, se učimo tega kako slišati Jezusa, kako deluje v našem življenju, učimo se moliti. Ne smemo se bati vedno znova stopati pred Gospoda, naj bo to v naši sobi, domovih, na cesti, naj bo to v cerkvi, pred Najsvetejšim, On vedno želi biti z nami.

Ostali večeri

V župniji smo bili deležni še srečanja za žene in dekleta, srečanja za mlade in srečanja za moške.

Naj Bog povrne vsem predavateljem za njihovo pripravljenost potrkati na naša srca, z namenom, da se prebudijo. Tako smo v njih globlje začutili Božjo bližino, ter spoznali, da je Gospodu mar za vsakega izmed nas, da čaka na naše prošnje, tudi tiste, ki jih rodi bolečina, ker nam želi pomagati. To nam je pokazal s svojim zgledom.

Stopamo v veliki teden, ko bomo skupaj z njim podoživljali bolečino, padce in vzpone, ko nam bodo v ušesih odmevali zvoki biča in žebljev. Bila je bolečina, bil je strah, vse pa je Jezus premagal s svojo ljubeznijo, z daritvijo na križu. In ta ljubezen, ki nam je prinesla Odrešenje, je močnejša od smrti. Več od tega, si ne moremo želeti.

Še posebej hvala gospodu župniku Damijanu, ker se trudi, da smo v naši župniji deležni raznoraznih molitev, češčenja Najsvetejšega, ker mu ni vseeno za naše duše in jih želi še dodatno napojiti in okrepiti, tudi na način, da je povabil misijonarje med nas. Naj mu bo dobri Oče bogat plačnik za vse molitve, ki jih opravi za našo župnijo ter za vsa prizadevanja in dobra dela, ki so našim očem skrita.

Prispevek je pripravila Katja Podobnik

Foto: Katja Podobnik