Velikonočno tridnevje in Velika noč

Tudi letošnje Velikonočne praznike smo obhajali v okviru svojih družin. Kot bi nam Gospod hotel povedati, da preizkuša našo trdnost v veri. Trka na naša srca, kot je trkal že v božični noči na duri hiš, a mu nihče ni ponudil prenočišča. Takrat se je rodil v vsej bedi, sam, daleč stran od blišča sveta, daleč stran od bogastva in vendar obdan s toplino in ljubeznijo svoje matere in varuha Jožefa. Potreboval je samo to in nič več: ljubezen, sprejetost in toplino.

Ko je začel učiti, so mu sledile množice ljudi in vase srkale besede življenja, besede upanja na večno življenje in v Božje kraljestvo, ki bo pričakalo vsakogar, ki bo sledil Gospodovi poti. Te množice so ga spremljale povsod, kjerkoli je hodil. Celo vriskale so mu, ga slavile. Ni imel časa za počitek, dan za dnem se je razdajal ljudem, ozdravljal in opogumljal.

Prišel pa je dan, ko so ga prijeli kot razbojnika, ko so tolkli po njem, ga pljuvali in zasramovali. Takrat je bil ponovno sam in sam je bil, ko je umiral na križu. Le njegova mati, nekaj žena in učenec so vztrajali z njim do njegovega zadnjega diha, do takrat, ko je svojo dušo izročil svojemu Očetu. In zopet ni potreboval več kot ljubezen najbližjih, njihovo vero in upanje, da bo prišel dan, ko se v vsej slavi ponovno snidejo pri Nebeškem Očetu. In zgolj samo to pričakuje tudi od nas, da ga ljubimo z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem in da ljubimo ljudi okrog sebe tako, kot nas je on ljubil.

Morda porečemo, da bi mi stali ob njem, da bi bili drugačni od takratne množice, ki ga je zapustila. Mar res? Ali ne trka na duri našega srca, da v njih prebudi ljubezen, do njega in soljudi? Nas ne vabi na gostijo dan za dnem? Se odzovemo temu vabilu in hrepenimo po srečanju z Njim? Sledimo njegovi največji zapovedi in zgledu služenja?

Jezus ne potrebuje našega zunanjega blišča, ne potrebuje takih slavilnih besed, ki so zgolj izrečene besede, medtem ko srca ostajajo nespremenjena in ne čutijo hvaležnosti, ganjenosti in bolečine, ki jo je prestal za nas. Kolikokrat se k njemu zatekamo samo kadar imamo čas, ko se nam ni potrebno odpovedati drugim dejavnostim ali zgolj zato, ker so nas tako učili in nam je to navada.

Vsakdo, ki v svojem srcu čuti hvaležnost do trpečega in vstalega Jezusa, komur je on edina pot, resnica in življenje, je tudi te praznike, kljub vsem omejitvam in prepovedim, doživel globoko v svojem srcu. Vsakdo je imel možnost spremljati tako obrede, kot svete maše preko televizijskih zaslonov ali računalnikov, vsakdo je bil povabljen k osebni molitvi ob grobu Jezusa in vsakdo je lahko prejel Jezusa v svoje srce. Tukaj ni prostora za besede: saj bi, ampak....  Vse nam je bilo z Božjo pomočjo omogočeno, le naših src ne more pripraviti nihče namesto nas, Gospod nam je namreč dal svobodno voljo in sami se odločamo, katere vrednote in koga postavljamo na prvo mesto.

Na Veliki četrtek nas je gospod župnik Damijan nagovoril z besedami, da je samo en četrtek v letu veliki, vsi ostali so navadni. Na ta dan slovesno obhajamo dar dveh zakramentov in sicer zgled oziroma zapoved služenja, ter zakrament duhovništva, ki je v tesni povezavi z evharistijo. Ob tem je poudaril, da nam Gospod ni mogel podariti več kot nam je, narediti za nas več kot je naredil, ter delati za nas več kot dela, samega sebe nam namreč daje v sveti evharistiji. S tem je izpolnil obljubo, ki jo je dal: »Ne bom vas zapustil sirot, ostajam z vami do konca sveta.« Ni mu vseeno za nas, želi si naše bližine, z nami ostaja ker ve, da bomo z njim obrodili dobre sadove ter uresničili načrt, ki ga ima z nami. S pomočjo evharistije bomo lahko bili in ostali čvrste mladike na njem. On je bil pripravljen za nas razlomiti svoje telo, zato mu ni vseeno za kaj se v življenju odločamo. Od naših odločitev, od naših predstav o življenju je namreč odvisen potek našega življenja in mnogi trenutki sreče. Jezus noče posegati v našo svobodo, ker želi prostovoljen odgovor na vprašanje, če mi je potreben, če ga sprejemam za sopotnika v svojem življenju. On me ljubi, zame se je dal razlomiti v koščku kruha v evharistiji.

Hvaležnost Gospodu pa ni samo v besedah, predvsem se kaže v dejanjih. Samo ta štejejo in prav zato je Gospod prav na Veliki četrtek postavil še zapoved služenja, ko se je opasal in umil noge. To pričakuje tudi od nas, da služimo in se razdajamo, da ne iščemo svoje slave, ampak blagor bližnjih. Jezus nam vsem pravi: »Razlomil sem se, razlomite se tudi vi. Vse kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim. Večje ljubezni nima nihče, kot ta, ki da življenje za svoje prijatelje.«

Na Veliki petek ob treh popoldne smo preko spleta lahko prisluhnili Križevemu potu Jezusovega in Marijinega srca z mislijo na vse trpeče in umirajoče.

Zvečer smo prisluhnili Trpljenju Jezusa Kristusa po Janezu. Sledilo je odkrivanje in češčenje križa.

V soboto popoldne smo preko spletne povezave spremljali blagoslov velikonočnih jedi. Gospod župnik je ob tem poudaril, da zračna razdalja ni nobena ovira za Boga, zanj je to malenkost. Po končanem blagoslovu nas je nagovoril, da je velika sobota dan, ko je Bog pokopan, zato mu namenimo svoj čas. Podarimo mu trenutek zbranosti, molitve in tišine. Potrudimo se odpreti srca, da bo lahko zarja Velikonočnega jutra posvetila v naše srce, nam podarila novega upanja, moči, veselja in korajže za hojo naprej. To so želje domačih duhovnikov, ki kličejo božjega blagoslova na vse nas.

Velikonočna vigilija je bila drugačna od tistih, ki smo jih vajeni, brez posebnega slavja, petja, lahko bi rekli, da je bila takšna, kot Jezusovo vstajenje, tiho, mirno in vendar globoko sporočilno in zgovorno. Gospod župnik nas je v praznovanje popeljal z besedami, da smo v najlepši in najskrivnostnejši noči v letu. V tej noči so nebesa postala dosegljiva nam človeškim otrokom. Kaj si lahko še več želimo? Da bi imeli Jezusa vedno ob sebi. Ta noč nam je podarila tudi to. Kaj si lahko še več želimo? Da bi se lahko Jezusa dotaknili. Tudi to nam je prinesla ta noč. Jezus nam pri vsaki sveti maši pravi: »To je moje telo, ki se daje za vas. Smemo in moremo se Jezusa dotakniti.

Gospod župnik nam je na srce položil, da je skrivnost uspeha življenja v veri. In nocoj je noč vere in trenutek, ko se je potrebno vprašati ali zares verujem, v koga verujem in kaj verujem? Ali verujem, da je vse to res, da je dosegljivo tudi meni in da je podarjeno tudi meni? Odgovor na to nosi v sebi skrivnost uspeha. Jezus mora dobiti odgovor in odmev mojega življenja na dogodek te noči. Vera pomeni iskati Boga in mu slediti. Če pa je Bog postal le nekdo, ki se ga zgolj časti in moli in ni del mojega življenja, moram iskati poti, da se tega osvobodim in da povrnem Bogu sijaj, ki ga ima in se ga človeško srce želi in veseli. Potem bomo z veseljem hodili za Njim.

Gospod župnik je poudaril, da je največji nasprotnik vere strah. Vera in strah sta dva nasprotnika, ki že celo večnost tekmujeta v svojem srcu. Ta strah ni v pomanjkanju poguma, temveč v pomanjkanju zaupanja. Ostaja lahko tudi strah pred Bogom, ker imamo lahko o njem napačno podobo, kakor sta jo imela Adam in Eva, ki sta verovala v Boga, ki jemlje in ne v Boga, ki daje. Verovala sta v Boga z obsojajočim pogledom, pred katerim je bolje bežati, se skriti, kakor pa mu teči v objem. Prvi med vsemi grehi je greh proti veri, ker ta človeku vzame vse. Jezus je prišel, da bi me napolnil z lučjo, da bi prav videl.

Ob tem je svojo besedo namenil mladim in jim položil na srce, da se je potrebno v življenju odločati in izbirati v skladu z notranjimi prepričanji in spoznanji, ki pa ne smejo biti naravnana na smer pihanja vetra. Vsem mladim je zaželel, da jim blagoslov te noči prižge jasno luč in globoko notranje spoznanje, da jim vera v Jezusa ne jemlje ničesar, kar bi jim lahko bilo v blagoslov in srečo na življenjski poti. Zaželel jim je, da se razsvetlijo vsi kotički njihovega srca s svetlobo Kristusovega vstajenja.

Vsem nam odraslim je zaželel, da bi se naša utrujena, zaskrbljena in preplašena srca približala Jezusu, da bo lahko dal odgovore na naša vprašanja, dvome, strahove, kot je to storil razočaranima učencema na poti v Emavs. Vse je razložil, vse je osmislil. V našem življenju lahko da odgovore, pokaže smisel še tako nesmiselnih stvari, ki jih nosijo naša ramena. Zaželel nam je, da se naša srca posvetijo Njemu, ki ozdravlja, celi, hrani in odpušča, a potrebno je iti k Njemu. V Njem je polnost moči in v Njem je izpolnitev življenja.

Na starejše se je obrnil z besedami: »Vašo modrost z Božjo pomočjo ubesedite v zgled, v pričevanje, da ne bi nikoli ponovili svojega življenja brez Boga. Naj vas dela vesele in svobodne, kljub teži življenja in križem, ki jih nosite na svojih ramenih. Dovolite, da vas Vstali Gospod močno drži za roko in nadomesti roke vseh tistih za katere mislite, da bi morali stati ob vas in vas podpirati, pa vas ne. Njegova desnica naj nadomesti vse desnice vaših bližnjih.«

Gospod župnik je svoje misli sklenil z besedami, naj bo vstali Gospod luč in moč vsem nam na naših poteh.

Ob koncu svete maše je v imenu vseh domačih duhovnikov vsem nam zaželel blagoslovljene Velikonočne praznike, da bi vstali Gospod razkadil vso meglo in temo, ki jo morda nosimo v svojih srcih zaradi takih ali drugačnih stvari. Gospod zmore, zmore tudi tam, kjer je nemogoče, zmore posijati v temino naših src, našega življenja, da z zaupanjem lahko zremo v prihodnost. Tega optimizma, zaupanja in vere nam želijo in voščijo ob tej Veliki noči vsi domači duhovniki. Voščilu so se pridružili tudi bratje pravoslavni in prijatelji muslimani, ki živijo v našem kraju. Gospod župnik pravi, da so jim hvaležni za prijateljstvo, kajti ni druge poti, kot je pot sodelovanja, prijateljstva in iskanja skupnih točk, ki nas povezujejo.

Za nedeljsko, velikonočno jutro bi lahko rekli, da je potekalo kot tisto jutro, ko sta Marija in Magdalena hiteli k grobu. Tudi mi smo že od ranega jutra, tekom celega dopoldneva, kot posamezniki ali družine prihajali k praznemu grobu. Srečali smo se z Vstalim Kristusom, ga začutili ob sebi in se ga dotaknili. Pričakal nas je navzoč v sveti hostiji. Bilo nam je, kot bi v živo doživljali besede evangelija tega velikonočnega jutra.

Nedeljsko daritev je vodil gospod kaplan Andrej in nas opomnil na to, da je v domačem svetišču naših domov, v naših družinah, Cerkev v malem. Poudaril je, da nas je Vstali Kristus v tem jutru prijel za roko kakor nekoč Adama in nas dvignil iz greha. Vedno znova nas k tlom potiskajo grehi, ki jih iz dneva v dan ponavljamo. Jezus je pod težo naših grehov trikrat padel, vendar je vsakokrat vstal. Pokazal nam je, da je človeško padati. V tem jutru nas dviguje, kakor Adamu in Evi nam ponuja svojo roko. Dviguje nas iz smrti v življenje.

Podobo groba je primerjal s semenom, ki ga spomladi položimo v pripravljeno zemljo. To seme vzklije, zraste, obrodi obilo sadov, obilo zrnja. Življenje se tako močno razbohoti. Takšen bo tudi moj in tvoj vstajenjski grob. To je grob, ki je kraj vstajenja in ne kraj pozabe. In prišel bo za nas ta dan vstajenja. V tem velikonočnem jutru nam je obljubljen in zagotovljen. Gospod kaplan zastavi vprašanje, kje v naravi lahko najdemo to podobo čudeža življenja? Primerjamo ga lahko k pšeničnemu zrnu. Če ne umrje v zemlji, ostane samo, če pa umrje obrodi obilo sadu, to so preprosta plemenita žitna zrna. Prav zmleta žitna zrna se na nek način darujejo, žrtvujejo, se nam podarjajo v nekaj večjega, plemenitega, kot je kruh. Podobno je z našim življenjem. Tudi naše življenje je dar, ki ga prejemamo in ga darujemo naprej, ne da ga imamo zase. In tukaj vidimo naše poslanstvo, naše poklice.

Posejano seme, ki je v zemlji umrlo, se je spremenilo v drugačen dar. Jezus je umrl, da bi mi imeli novo življenje. Bog noče smrti človeka, ki ga je postavil na vrh vsega stvarstva, ga odrešil, želi ga obuditi iz groba.

Gospod kaplan je zaključil z besedami: "Čeprav je prvi Adam zašel v greh, pa je drugi Adam – Jezus Kristus, prav danes, prav tebe prijel za roko in te dvignil iz tistega groba, kjer si mislil, da umiraš za večnost. Dvignil te je, da lahko danes praznuješ praznik življenja, ki ne mine, življenje za katerega je umrl in vstal Jezus Kristus."

Po zaslugi domačih duhovnikov, nam je bilo omogočeno obhajanje in notranje bogato doživljanje Velikonočnih praznikov, čeprav le preko spleta.

Zato iskrena hvala dobremu Gospodu, da je vas duhovnike poklical na naše njive, da sejete njegovo besedo, oznanjate besede večnega življenja, nas učite zapovedi ljubezni, v naše družine prinašate veselo upanje, molite za nas in nas Gospodu priporočate v varstvo in vodenje na naših poteh življenja. Hvala Gospodu za vaš dar duhovništva, čeprav nam je kar nekako samoumeven in se ne zavedamo kakšna dragocenost nam je z njim dana.

Bog vam povrni za vaš trud in služenje, ki ste ga z zakramentom duhovništva prevzeli nase. Naša Marija Vnebovzeta pa naj vam pri Gospodu izprosi milost vztrajnosti, moči in zaupanja, da boste svoje duhovno poslanstvo vedno izvrševali z enako vnemo in gorečnostjo kot prvi dan služenja.

Nam vsem pa naj Nebeška Mati pri svojen Sinu izprosi blagoslova, da bomo zmogli prepoznavati Njegovo voljo za naša življenja, ter v svojem srcu začutili tisto ljubezen, ki nam jo je izkazal na Veliki petek in tisto upanje, ki ga je na Velikonočno jutro posejal v naša srca.  

Prispevek in fotografije je pripravila Katja Podobnik