Jaslično sporočilo

Gospod, tukaj smo....

Bog se nikoli ne naveliča klicati in čakati. Ne odzovemo se vedno z lahkoto. Imamo pomisleke, nimamo časa, je prenaporno, ne zdi se to naša pot …Tokrat je na poseben način k simbolični postavitvi njegovega prvega domovanja pri človeku poklical našo družino. Zmogli smo reči: «Gospod, tukaj smo, pošlji nas«. In postavili smo jaslice.

Božič sam pomeni klic k Luči, k učlovečenemu Bogu, ki nas čaka, da nas prepoji s toplino svojih žarkov. Ob množici luči in blišča plehkih trgovinskih izložb in ponudb, ki ostajajo daleč od božične skrivnosti, nas božična Luč vodi v objem življenju osvoboditve od vsega, kar nas duhovno ne bogati in ne osrečuje.

Božič nas spomni, da je večni Bog postal sopotnik skozi naš zemeljski čas in se nam približal kot Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Tudi mi kot družina občutimo  milost njegove prisotnosti. Tudi skozi preizkušnje.

Božič je čudež Božje ljubezni, dan čiščenja vsega slabega in praznik polnjenja s pravo svetlobo.

Božič je dan obdarovanja, a ne z materialnimi darovi. Bog nas je obdaril z največjim darom, ki ga je premogel, z utelešenjem, z rojstvom svojega Sina. In  noben otrok, ki se rodi, nas ne obdari z materialnimi darili, ampak s svojo navzočnostjo. Božji otrok še toliko bolj.

Naj naša srca postanejo jaslice. Skromno, a čisto prebivališče novorojenega Božjega otroka.

Pripravila Sandra Kozorog Košuta

Razlaga letošnjih jaslic:

Jaslice predstavljajo življenje v naši okolici kot je bilo pred modernizacijo. Pot se začne pri štalici in pelje mimo »stoga,« ki je pokrit s »plehnasto« kritino izrezano iz pločevinastih sodov, ki so nadomestili slamnato kritino. V teh stogih so sušili seno, dokler niso začeli uporabljati mehanizacije.

Poleg stoga lahko vidimo voz »lojternik,« ki ga vleče osel. S tem vozom so vozili, vse kar se je dalo naložiti.

Ob stogu leži domačija, ki je že pokrita z azbestno kritino. Med hišo in stogom stoji vodnjak, ki je bil takratni glavni vir vode.

Pred domačijo lahko vidimo večji bel mlin, ki sta ga v tistih časih poganjala dva vola. Z njim so mleli razna žita. Ob hiši so imeli tudi manjšega ročnega. Poleg domačije je postavljen zunanji »šparget,« ki je na vrhu imel rinke, ki so jih pri kuhanju dvignili in nad ogenj postavili posodo, v kateri so kuhali otrobe, krompir ali pa zelenjavo za živino.

Naslednja stavba je štala, ob kateri stoji kurnik. Za njim je bil vedno kup gnoja po katerem so »zgrebale« kokoši in piščeta. Štala ima značilno strm naklon. Krita je z značilno vezavo strešne pločevine. To so znali vezati le najboljši mojstri. Kot vsaka hiša ali štala takratnega časa ima tudi značilen »gajnk,« ki je vpet v streho. Nad vsemi vrati in okni so značilni polkrožni oboki narejeni iz skril (lapor). Pred štalo je korito za napajanje živine.

Marsikatere bogatejše domačije so imele tudi svoj vodni mlin, nekatere celo štiri, v katere so s »karetami« vozili žita tudi okoliški kmetje. Streha mlina je »plehnasta« in ima strm naklon.

Naprej od mlina vodi strma vijugasta pot v »snežeta,« kjer so pridne roke domačinov postavile kopo. K njej je prislonjen »aprtnk« v katerem je kmet iz druge domačije prinesel majhnega »kočka« za nadaljnjo rejo na kmetiji.

V »snežetih« stoji še senik v katerega so poleti spravljali seno, pozimi pa so ga z »vlačmi« vozili v dolino.

Na še višje ležečih površinah, kjer trava ni uspevala za košnjo in so bili travniki polni »čukl,« so poleti pasli živino. Tam so si zgradili pastirske brunarice za bivanje.

Letošnje tolminske jaslice tako predstavljajo življenje ljudi, ki so še v celoti živeli zelo povezani z naravo. Cenili in spoštovali so vsak košček zemlje, vsako travnato bilko in bili Bogu neizmerno hvaležni za vse kar so pridelali.

Živeli so življenje povezano drug z drugim. Od spomladi do jeseni so trdo delali, vendar s srcem. Pomagali so drug drugemu in niso poznali individualizma in sebičnosti. Pozimi, ko je naravo prekril sneg pa so si vzeli čas za druženja in pogovore.

V vsako delo so vnašali molitve in prošnje Gospodu, da jih obvaruje nesreč in jih vodi v njihovih življenjih.

Današnji svet je precej drugačen od takratnega. Škoda, ker pozabljamo na dediščino in kulturo, ki so nam jo zapustili predniki in ne cenimo narave in sočloveka, kot so to cenili naši predniki.

Naj te jaslice prebudijo v naših srcih povezanost tako z Bogom, kot tudi z vsem, kar je ustvaril za nas. Ni nam podaril narave, da jo bomo uničevali, temveč, da bomo srečno živeli v sožitju z njo.

Celotne jaslice sem izdelal iz naravnih materialov, pri postavljanju pa mi je pomagala celotna družina.

Lan Košuta, veroučenec iz sedmega razreda

foto: Katja Podobnik