Marijino Vnebovzetje

V soboto, 15. avgusta je bil za našo župnijo velik praznik. Župnijska cerkev je namreč posvečena prav Mariji Vnebovzeti. Zaradi varnostnih ukrepov je bilo letošnje praznovanje okrnjeno, kar pa vsakega, ki je zvest Materi Božji in jo ljubi iz dna srca, ni prav nič zmotilo. Doživeto praznovanje se namreč rodi v srcu človeka in ga nobena zunanja slovesnost ne more nadomesti.

Župnik Damijan Bajec je poskrbel, da je pred praznikom vsakdo imel možnost pripravit svoje srce, da se je lahko okrepil v veri ter se v molitvi in pogovoru povezal z Materjo Marijo in njenim Sinom. Ob upoštevanju vseh varnostnih ukrepov je potekala devetdnevnica. Svete maše so bile zjutraj in zvečer in po vsaki je bilo še več ur izpostavljeno Najsvetejše. Tako si je lahko prav vsak človek vzel trenutek svojega časa za osebni pogovor z našim Očetom in Sinom ter se prepustil Svetemu Duhu, ki nas z nevidnimi darovi vedno opominja, bogati in nas v srcu opolnomoči, če se mu prepustimo.

Nekateri so se temu povabilu z veseljem odzvali, nekateri so se izgovarjali na pomankanje časa, drugim je bil ovira strah pred virusom, tretji so dali prednost drugim stvarem.

Kaj bi naredila Mati Marija, če bi bila na našem mestu? Bi imela izgovore, bi jo bilo strah, bi se pritoževala, da ima premalo časa?

Ne, Mati Marija je vse življenje postavljala Gospoda na prvo mesto. Že kot zelo mlado dekle je odgovorila Gospodu: »Zgodi se tvoja volja.« V tistem trenutku se je odpovedala sama sebi in sprejela Gospodov jezik, ki je jezik ljubezni. Vsak njen korak, vsaka beseda in vsako dejanje je bilo narejeno z ljubeznijo do Boga.

Kljub temu, da je pod srcem nosila Odrešenika, ni bila obvarovana preizkušenj, upam si trditi, da so bile njene stiske grenkejše od naših. Z odločitvijo, da je sprejela Gospodovo voljo, je nase vzela velik križ odgovornosti, ki ji je sprva prinesel obsojanje in zaničljive poglede soseščine. Le par ur pred rojstvom Sina je z Jožefom iskala prenočišče, a nihče ju ni sprejel. Z Novorojenim Detetom je v strahu pred njegovim življenjem bežala. Dvanajstletnega Sina je tri dni nemočna iskala, preden ga je našla v templju. Z objokanimi očmi je spremljala Sinovo trpljenje, meč bolečine je presunil njeno srce in vsa skrušena je klečala ob Sinovem grobu.

Nikoli pa ni obupala, njena duša je vedno poveličevala Gospoda in njen Duh se je radoval v Gospodu. On pa je njeno ljubezen, njen večni hvalospev blagoslovil s tem, da je njeno srce vedno ostalo brezmadežno in jo je ob koncu zemeljske poti vzel k sebi z dušo in telesom.

Marija nam je z njenim zgledom pokazala pot premagovanja preizkušenj, pokazala nam je, kako je z zaupanjem v Gospoda vse lažje. Velikokrat se v naši cerkvi zazrem na stranski oltar svetega Jožefa, ki je bil Mariji zgleden mož in dober varuh Odrešeniku. Mogoče nanj celo prevečkrat pozabimo. V rokah drži križ, zdi se kot da ni težak, da zmore nositi njegovo težo z lahkoto. To pa zato, ker mu križ pomagata nositi dva angela. Vsakdo, kdor se zazre v to podobo, lahko začuti njeno sporočilo: »Zaupaj, bodi močan in pogumen, ne boj se, dovoli, da ti Gospod pomaga. Jezus sam nam pravi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28).

Mnogokrat nam Gospod na pot pošilja ljudi, ki nam pomagajo, mnogokrat nam po duhovnikovih besedah sporoča besede življenja, ki nas bogatijo, nam vlivajo upanje, krepijo ljubezen in nas vodijo po pravi poti. Samo prepoznati moramo Gospodovo roko pomoči, jo sprejeti in ji prisluhniti. Tako postane naš križ lažji.

Prav naša Mati je tista, ki nam hoče pokazati Sinovo ljubezen. Vabi nas na pot poslušnosti in zaupanja v Gospoda in nam ponuja roko pomoči, ker ve da so naša srca krhka, naš korak neodločen in da nas je marsikdaj strah sprejeti odločitve. Z Detetom v naročju nas vsak dan v naši cerkvi vabi k sebi po tolažbo, po upanje in okrepljeno vero. Koliko potrtih src je tukaj že potolažila, koliko modrosti  izprosila, koliko ran zacelila, koliko ljudi je na pravo pot pritegnila, to ve le ona.

Na njen praznik so  v naši župnijski cerkvi v dopoldanskem času potekale tri svete maše in ena zvečer. Gospod župnik je poudaril, kako je Mati Marija vse življenje s hvalospevom slavila Boga in s tem hvalospevom na ustih, je z dušo in telesom tudi odšla k Bogu. Gospod župnik nam je na srce položil, kako rada nas ima naša Mati. Na Sveti Gori je pred skoraj 500 leti v slovenskem jeziku naročila Urški: “Povej ljudstvu, naj mi tukaj zida hišo in me milosti prosi!” Mati vsakogar, ki jo prosi, ne pusti praznih rok. Na veliko krajih po svetu opazijo Marijine solze, ki so večkrat tudi krvave. Hudo ji je, ker se ljudje oddaljujemo od njenega Sina, ona pa nas ima prav vse za njene otroke in jo boli, ker se ne spravimo z njenim Sinom. Ona ve, kako hitro lahko podležemo zlu, ki preži na nas in želi nas tega obvarovati.

Na tvoj praznik Mati Marija ti kliče vsa tolminska župnija: hvala ti za materinsko ljubezen, hvala ti za vse solze, ki jih z nami pretočiš, hvala ti za vse izprošene blagoslove, hvala ti za vse kar narediš za nas in hvala ti, ker nas sprejemaš v svoj objem, pa čeprav tega zaradi naših slabosti nismo vredni.

Katja Podobnik

Foto: Katja Podobnik