Veliki petek

Zasliševanje pri velikem duhovniku in pri Ponciju Pilatu, umivanje rok, bičanje, trnjeva krona, težki križ in dolga pot na Golgoto. Simon iz Cirene, Veronika, jeruzalemske žene, mati Marija. Jezusa slečejo, zasmehujejo, pribijejo na križ. Levi in desni razbojnik, obljuba raja, skrb za mater Jezus izroči ljubljenemu učencu, v Očetove roke izroči svojo dušo, zemlja se strese in stemni se. Mrtvega Jezusa položijo Materi v naročje, zvesti učenci ga položijo v grob.

Spomin na lanski veliki petek: molitev veroučencev višjih razredov pri božjem grobu ob treh popoldan, namesto zvonov se oglasi raglja, molitev rožnih vencev pri božjem grobu, dan brez sv. maše, večerni obredi. Duhovnika na začetku obreda ležita na tleh pred Križanim, pevci zapojejo Pasijon, veliko prošenj za potrebe človeštva, odkrivanje križa, spoštljivo češčenje križa, obhajilo, bdenje, pesem in molitev ob božjem grobu…….

»Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu«.                Flp 2,6-11

Katere filme,  rajši gledamo? Tiste, z žalostnim in tragičnim koncem ali tiste, ki se srečno končajo? Najbrž nas je več takih, ki so nam ljubši filmi pa tudi knjige s srečnim koncem. In te filme potem celo večkrat gledamo. Jezusovo zgodba se tudi konča z najsrečnejšim koncem za nas. Zakaj nas potem pripoved Pasijona  na splošno ne gane in nas ne navduši več? Zato, ker vemo, kako se bo končala? Postal je scenarij, ki ga poznamo na pamet a ne prodre več v naše srce.

Toda pomislimo na tiste, ki so to dramo doživeli prvič: na Marijo, apostole, množice. Oni niso vedeli, kako se bo vse to končalo. S trepetom, pričakovanjem, zbeganostjo, upanjem  so spremljali  dogodek za dogodkom.

Podoživimo tisti dan: apostol Peter, ki se je tako junaško ponudil, da bo dal življenje za Jezusa, je že naslednji hip kar trikrat zatajil Jezusa, ostali apostoli so se zbali in skrili, kajti njihov učitelj je bil obsojen. Podobna usoda se je obetala tudi njim. Kar pozabili so na vse čudeže, ki jih je Jezus storil in so bili zraven, kar pozabili so, kaj jim je Jezus govoril: da bo trpel, umrl, da pa bo tudi vstal. Kar pozabili so na dogodek spremenjenja na gori. Ker niso imeli izkustva z vstajenjem je v njihovem srcu in mislih odmevalo samo: konec je, konec je…..in kako je bilo Mariji, ko je videla svojega Sina? Jo je bolečina zlomila ali so ji takrat v srcu polnem milosti odzvanjale besede angela: ….in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca? Ji je ta obljuba dajala upanje, da je njena vera ostala močna?

Kako bi se pa mi obnašali, če bi bili takrat tam? Bi bili podobni Veroniki, ki je junaško stopila k Jezusu in mu obrisala obraz ne glede na posledice? Bi bili podobni Petru, ko ga je zatajil: Ne poznam tega človeka? Bi bili podobni ostalim učencem? Janezu, ki je edini stal pod križem……..

In kdo je ta trpeči Jezus danes? Karkoli ste storil kateremu teh najmanjših ste meni storili……Veliko Veronik, Simonov, dobrih žena, mater,  lahko v teh dnevih spremljamo, ko je svet en velik Križev pot

Italijanski duhovnik daruje svoj respirator mlajšemu pacientu za ceno svojega življenja.

Nadarjen zdravnik, ki je postal duhovnik, si ob izbruhu epidemije vnovič (začasno) nadene belo haljo.

Mladi zdravniki zamenjajo starejše kolege, da se oni odpočijejo.

Zdravstveno osebje nesebično pomaga tudi za ceno lastnega zdravja……

Prostovoljci, glasbeniki, vlada se trudijo po svojih močeh…

In kje sem jaz na tem Križevem potu?

prispevek in foto: Nadja Blažej

risba je nastala na Svetopisemskih uricah

Naslovna fotografija je iz naše cerkve, ostale fotografije so iz Sveta dežele -hodili smo po poti Jezusovega križevega pota. Ogledali smo si Baziliko božjega groba: grob kamor so položili Jezusa, skalo, kjer so Jezusa zavili v povoje, predno so ga položili v grob, Kalvarijo - mesto, kjer je stal križ