Veliki četrtek

Jezusova zadnja večerja, umivanje nog, kruh in vino.

Molitev na Oljski gori, zaspani učenci, Judežev poljub, odsekano uho, ječa, Petrov petelin.

Zahvala za duhovniško posvečenje in sveto mašo.

Spomin na lanski veliki četrtek: g. župnik in g. vikar in dvanajst mož kot Jezus in apostoli pri praznovanju Zadnje večerje. Po večerni maši odneseta ciborije s hostijami v božji grob. Ta dan je Jezus v »ječi«. Iz oltarjev odnesejo prte, tabernakelj je prazen. Vsi zbrani v cerkvi čujemo, prepevamo Tolminski rožar in molimo ob zaprtem Jezusu.

Sv. Pavel v  1. Kor 11, 23-26 predstavi najstarejše poročilo o postavitvi evharistije, ki je bilo napisano komaj kakšnih dvajset let po dogodku. To so besede, ki jim je treba prisluhniti z ganjenostjo:

»Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: ‘To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin.’ Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: ‘Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin.’ Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride«.

Poskušajmo vstopiti v dogajanje tega večera. Veselje učencev, da so skupaj z svojim Učiteljem. Da skupaj praznujejo. Jezus pa ve, da je to zadnja večerja skupaj z njimi. Učenci počasi dojemajo, da je Jezus tisti Obljubljeni, ki so ga pričakovali. Da lahko z njim hodijo, da ga poslušajo, da so priča njegovim čudežem. Ob njem se počutijo varne in ljubljene. Ne vedo, da se bo pri tej večerji zgodilo nekaj velikega. Mislijo, da bo ta večerja taka kot so jo vajeni: z molitvami in psalmi, ki jih poznajo že od otroštva,   z natančno določeno hrano, ki jih spominja na zgodovino izraelskega naroda. Večer je prepoln drhtenja, prepoln notranje napetosti in prepoln božje ljubezni.

Ker jih je ljubil do konca……Janez je gotovo še v starosti nosil v sebi vso skrivnost tega večera. Kako je podrhtaval Jezusov glas, ko jim je govoril svoje najbolj srčne želje.

Velikoduhovniška molitev – za slovo – a ne samo njim- vsem rodovom – do sodnega dne.

In potem: To je moje telo, to je moja kri. Delajte to v moj spomin.

Čutili so, da se je zgodilo nekaj velikega, a šele po vstajenju so lahko tudi z razumom dojeli, kaj jim je Jezus tisti večer zapustil.

Nikdar doumeta skrivnost. Podarja se nam v koščku kruha, da bi živeli in da bi podarjali božjo ljubezen drugim.

Kdaj bo človeštvo moglo reči za vse to-HVALA? Mogoče je ta sedanji čas, milostni čas, da bo naše hrepenenje po evharistiji iskreno in pristno ne pa le navada in tradicija.

Pripravila: Nadja Blažej

foto: Nadja Blažej, slika zadnje večerje je iz tolminske cerkve, ostale so iz Svete dežele (Dvorana zadnje večerje, Vrt Getsemani in bazilika agonije ali Cerkev vseh narodov, kjer je tudi skala, kjer je Jezus krvavi pot potil)