Ko se zaprejo vrata cerkva...

Prišlo je iznenada, ne v obliki vojne, potresa ali drugih naravnih katastrof. Mikroskopsko majhna stvar, ki ji pravijo virus covid19, je zaobjela celoten svet in ni ji mar ali je človek bogat ali reven. Tega virusa, tako kot smrti, nihče ne more podkupiti. Kakor se v vetru raznaša cvetni prah, tako se ta virus hitro raznaša med prebivalce vsega sveta. Zaradi njega so vrata zaprle šole in vrtci, mnogo storitev se je zaustavilo, obstal je javni promet, ljudem je onemogočil srečevanja in druženja, ter jih zaprl v okvire svojih družin. Zaprla so se tudi vrata vseh cerkva in to v času, ko je po njih potekal misijon, v času, ko je cvetje na oltarjih zamenjalo trnje in se je celotna Cerkev s križevimi poti, s postom in  poglabljanjem v Kristusovo trpljenje vživljala v čas, ko je Jezus prevzel nase težo naših grehov.

Mnogim se zastavlja vprašanje, mar je ta tragedija, ki je sedaj preplavila svet Božja kazen, ker smo se mu tako oddaljili? Ali pa nas preizkuša hudi duh, kot je to počel z Jezusom v puščavi in hoče med nami zasejati seme sovraštva, besa ter nas oddaljiti od Boga?

Odgovora ne vem, čutim pa tako kot mnogi ljudje, da je ta situacija lahko priložnost, da način svojega življenja spremenimo. Podarjen nam je čas, ko se lahko bolje povežemo v svojih družinah, se naučimo pogovarjati drug z drugim, se skupaj igramo, se drug od drugega učimo, si pomagamo in ponovno obudimo družinsko molitev.

Dolgo časa smo živeli odvisni od raznoraznih dejavnosti, krožkov in športnih aktivnosti, ki so bile vodene in načrtovane. Samoumevno nam je bilo, da otroci hodijo v vrtce in šole, mi pa v službe. Samoumevno je bilo, da smo se raznoraznih storitev poslužili kadarkoli smo si želeli. Celo Cerkev je za marsikoga postala zgolj servis, ki se ga poslužiš, kadar ti to ustreza.

Naučili smo se živeti s hrupom in v soju luči, ki so napolnjevale trgovske centre. Vedno smo nekam hiteli, časa za druge nismo imeli več. Naš nahrbtnih raznoraznih bremen, ki smo si jih sami nalagali, je postajal iz dneva v dan težji, mi pa vedno bolj obremenjeni, nervozni, drugih sploh nismo več slišali, saj smo verjeli le v svoj prav. Kadar nam je kdo želel pomagati, smo ga zavrnili in iz dneva v dan smo postajali večji individualisti, sebičneži ter hkrati zagrenjeni in otopeli v svojih dušah.

Mnogo ljudi je sedaj zaprto v stolpnice, kjer skozi svoja okna ne vidijo drugega kot goli beton. Z velikim veseljem bi se sprehajali po gozdovih in travnikih, dihali sveži zrak in se predajali sončnim žarkom, pa tega žal ne morejo. Mnogi ležijo po bolnišnicah in se borijo za svoje življenje. Njihovi domači bi jih radi vsaj še enkrat objeli in jim povedali, kako jih imajo radi, pa žal tega ne morejo. Koliko ljudi na dan umre in se od njih, razen par najožjih sorodnikov, nihče ne more posloviti. Zdi se kot, da celoten svet doživlja Veliki petek, ko solze žalosti, solze pretresenosti in solze vzklikanja k Bogu in Materi Mariji, napolnjujejo vse kontinente sveta.

V naši župniji smo zaenkrat dovolj dobro obvarovani tega gorja. Ukrepi so sicer zajeli tudi nas, v slehernem človeku prebiva bojazen, da bi se ta virus ne razširil med naše prebivalce. Za razliko od mnogih mest in držav, pa nas na vse strani neba obkroža narava in lahko smo Bogu hvaležni za to. Tudi mi občutimo, da je hrup avtomobilov, vlakov, avtobusov in letal zamrl. Večinoma slišimo le petje ptic. Vse okrog nas je tako umirjeno, tiho, tako drugače. Lahko se pohvalimo, da v naši župniji, zaenkrat ni zaznati porasta obolelih. Močno verjamem, da tudi to ni samoumevno, saj smo v naši župnijski cerkvi, prav v času izbruha virusa, v času, ko se je razglašala pandemija, že cel teden imeli izpostavljeno Najsvetejše. Apostol Pavel je v Pismu Kološanom (4,2) zapisal: »Vsi neutrudno in vztrajno molite. Iz hvaležnosti do Boga naj vam ne bo žal nočnih ur, ki jih prebijete v molitvi.« In smo molili, nekateri ponoči, drugi tekom dneva in ne samo tisti teden, češčenje je bilo podaljšano še za štirinajst dni, dokler se cerkvena vrata niso popolnoma zaprla. Takrat so duhovniki sami nadaljevali s češčenjem. Bogu so izročili v varstvo in priprošnjo vse, od najmlajših v župniji, pa vse do najstarejših, in ne samo takrat, to počnejo vsak dan.

Sedaj spremljamo svete maše, razne molitve, nagovore nadškofa, preko ekranov televizije, računalnika in radia. Tako bo tudi z blagoslovom na cvetno nedeljo, pri obredih Velikega tedna in na samo Veliko noč. Saj smo lahko Bogu hvaležni, da nam je dana ta možnost. Vendar ni enako gledati v ekran, kot klečati pred tabernakljem. Duhovni prejem obhajila ni enak temu, da Jezusa prejmeš v svoje telo.  Osebna molitev drži človeka povezanega z Gospodom, ne more pa nadomestiti skupne molitve, ko Božje ljudstvo v cerkvi skupaj prosi Gospoda in se mu tudi zahvaljuje.

Šele sedaj občutimo kako nam to manjka, kako pomembno vlogo imajo duhovniki in kako potrebujemo svoje cerkve, da se v njih lahko umirimo in globlje povežemo z Gospodom. Zavedamo se, da v dani situaciji ne more biti drugače, vendar obenem spoznavamo, za kaj vse smo prikrajšani na duhovnem področju. Ja, tudi duhovniki niso samoumevni, poslani so od Boga, sedaj pa tudi do njih ne moremo.

Mogoče je ta kriza dobra, da spoznamo, kako nam ta odsotnost od zakramentov in skupnih molitev v naši cerkvi manjka in kakšno praznino pušča v nas. Mogoče bomo tudi duhovnike sedaj bolj cenili, jim večkrat namenili besedo zahvale in spoštovanja. In tako kot so sedaj mnogi ljudje finančno prikrajšani, ker ne morejo delati, se moramo zavedati, da je ta čas težak tudi za duhovnike, ki živijo od naših darov. Škofje so sicer pozvali, da lahko svoj dar namenimo preko transakcijskih računov na župnije, vprašanje pa je, koliko ljudi bo to storilo. Sama sem mnenja, da imajo župnijski domovi tudi nabiralnike, kamor lahko darujemo svoj dar z besedico zahvale. Iz evangelija se spomnimo uboge vdove, ki ni imela ničesar in vendar je z vsem srcem darovala svoja dva novčiča. Mi smo namreč Božje ljudstvo in prav je, da poskrbimo za svoje pastirje, pa čeprav s skromnim darom.

To obdobje krize bomo morali vsi nekako prebroditi. Gospoda prosimo, da obvaruje vse naše zdravstvene delavce, trgovce in vse, ki so v času te krize zelo obremenjeni.

Vsem nam pa daj Gospod spoznanja, kako je vsak poklic v naši družbi nujno potreben in vreden vsega spoštovanja. Daj nam spoznati, kako pomemben je vsak človek, ki nam ga pošiljaš na našo pot. Daj nam spoznati, da nič na tem svetu ni samoumevno. Daj nam spoznati, da si vse kar nas obdaja v naravi, ustvaril zato, da nam bo lepo, da bomo na tej zemlji lahko srečni in nisi je ustvaril, da bi ji škodovali in jo uničevali. Daj nam spoznati, kako potrebna je molitev za modro in preudarno odločanje naših cerkvenih in državnih voditeljev, ter kako pomembno je, da njihove predpise, priporočila in navodila upoštevamo z vso odgovornostjo.

Naj končam z zahvalo domačim duhovnikom, za vse molitve, ki jih opravljajo za nas in naše družine. Gospod naj jih varuje, brani ter obilno blagoslavlja. Sveti Duh pa naj nad njimi vedno bedi, jih navdaja z modrostjo in veseljem do svojega poslanstva.

Našo župnijsko zavetnico Marijo Vnebovzeto pa prosim, da nas v teh težkih časih obvaruje, nas tolaži in navdaja z upanjem, da bo kmalu prišel dan, ko bomo ponovno lahko vsi sedli v cerkvene klopi in z veliko radostjo zapeli Gospodu v slavo in čast.

Katja Podobnik