Romanje v Medžugorje oktober 2019

Pot v Medžugorje je hitro minila ob molitvi, petju in premišljevanju. Gospod župnik Damijan Bajec nam je večkrat položil na srce, da v človeku prebiva notranji človek, ki je prekrit z vsem balastom zunanjega sveta. Potrebno se je izkopati iz tega, kar nas otežuje. Pot iz tega je mogoča le z molitvijo, duhovnimi vajami, pa tudi romanja lahko k temu veliko pripomorejo. Človek je namreč ustvarjen za Boga, da z Bogom živi, drugače čuti v sebi praznino. In to praznino zapolnjuje z raznoraznimi stvarmi, ki človeka še bolj siromašijo.

Gospod župnik je prebral odlomek iz Lukovega evangelija (Lk 7, 11-17), v katerem Jezus pravi: »Mladenič rečem ti vstani!« Te besede so tudi geslo našega romanja. Koliko človeških src je polomljenih, umirajočih, v njih vera usiha, postajajo otopela za Boga. Gospod pa zmore tudi taka srca prebuditi, na novo ustvariti, kar je odmrlo. On popravlja, rešuje, ustvarja vidne in nevidne stvari z Besedo.

Mnogokrat se mi dogaja, da Gospodu ne dopustim do sebe. Romanja mi skozi Božjo besedo, premišljevanje in poglabljanje vase, pomagajo od znotraj slišati, kaj mi Bog želi povedati, kaj želi razjasniti v mojem življenju, kako me želi usmeriti in mi dati spoznati Njegovo voljo. Premišljevanje Kristusovega in Marijinega življenja zmore delati čudeže v mojem življenju, če se v to ves potopim in se prepustim Gospodu.

Bog seje svojo besedo v naša srca, v tisti nevidni svet našega življenja. Če ta beseda ostane v njem, se ukorenini, zraste in obrodi sad. To se lahko zgodi takrat, ko odmislimo druge stvari, ko smo povezani z Gospodom in prav romanje je velika priložnost, da se prepustimo Božji besedi. Tudi če je v naših srcih naseljena žalost, jeza, raztresenost, mu vse to lahko v molitvi prepustimo, kajti le On nas lahko tega osvobodi.

Gospod župnik nam je prebral tudi odlomek o slepem beraču Bartimaju (Mr 10,46-52), ki Gospoda vztrajno prosi, da se ga usmili, na kar zasliši glasove: »Le pogum, vstani, kliče te!« Bartimaj pristopi h Gospodu z željo, da bi spregledal. Gospod ga ozdravi in mu pravi: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!«

Tudi mi moramo prositi Gospoda za milost, da bi slišali, kdaj nas Jezus kliče. Ob vseh obveznostih, ki se jim predajamo, je včasih to zelo težko. Vendar je za rast v duhovnem življenju potrebno vstati in zato potrebujemo notranjo luč. Potrebujemo jo, da bi uspeli toliko vstati, toliko spregledati, da bi znali ljudi videti v pravi luči, jim pomagati, ko pomoč potrebujejo, da bi znali držati jezik za zobmi in molčati o napakah drugih, ter da bi znali v sporočilih ljudi najprej videti dobro stvar. Gospod župnik nam polaga na srce, naj v Medžugorju prosimo Gospoda, da bi bili prožni, da bi zmogli vztrajati in da bi v njegovi luči videli vse dobro, ki nas obdaja.

V Medžugorju smo se v petek zjutraj povzpeli na Križevac, kjer smo ob besedah g. župnika premišljevali Jezusovo trpljenje. Ne premišljujemo to, kar se je dogajalo za časa Jezusovega trpljenja, sedaj se dogaja in jaz sem del tega. Vsak človek gre v svojem življenju čez Kalvarijo in premišljevanje Kristusovega trpljenja nam pomaga iti čez trpljenje.

Kam se obračam po pomoč, kje jo iščem, kadar sem v stiski? Vprašati se moram ali je moje življenje s Kristusom ali gre mimo njega? Zgolj obiskovanje svetih maš še nič ne pomeni.

Kolikokrat v življenju se soočim s krivico. Kolikokrat sem jaz tisti, ki obrekujem, izgovarjam mnoge nepremišljene besede. Se zavedam koliko slabega lahko s tem povzročim? Po drugi strani se moram zavedati, da v določenih okoliščinah lahko ljudje sprejemajo napačne odločitve in kdo sem jaz, da jih obsojam?

Jezusu izročijo križ in on ga objame, da bi nam odprl oči, da bi razumeli, da smo vsak v svojem življenju poklicani, da objamemo svoj križ z Njegovo pomočjo, ki je lahko tudi v obliki ljudi, ki nam jih pošilja na pot. Tudi tisti, ki so sedaj že svetniki so nekoč zapisali, da so bili prav v največjih stiskah najbližje Bogu. Življenje z Bogom ni težko kljub preizkušnjam, veliko težje je življenje brez Boga. Včasih nekih odločitev Boga ne razumemo, so nam skrivnost. Prav tako kot mi vemo zakaj smo svojemu otroku nekaj odrekli, mu rekli ne, tako tudi Bog ve, zakaj nečesa ne stori.

Jezus pade pod križem zaradi napačne odločitve človeštva. Kolikokrat bi mi napačne korake svojih otrok radi nase potegnili. Ko premoremo največ ljubezni, smo le odsev Božje ljubezni. Tudi v nevidnem svetu mora naše napake nekdo popraviti in ni vseeno kako živimo. Kristusovi padci so z namenom, da bi jaz določene stvari razumel.

Tudi srečanje Marije z Jezusom nam daje spoznanje, kako je bilo Materi, ko je nemočna stala ob trpljenju Sina. V življenju mora skozi določene stvari iti človek sam in kot mama, kot oče, sem takrat nemočen. V življenju tudi dostikrat spregledam tisto, kar imam ob sebi, neprestano gledam naokrog, nekaj iščem, ker nisem zadovoljen, neprestano je v meni nemir. Pomembno je biti povezan z Bogom, da spoznam, da imam na svojem dosegu tisto kar iščem.

Simon je bil prisiljen Jezusu pomagati nesti križ, ni ga poznal, ni vedel kdo je. Kolikokrat v življenju imamo tudi mi razne predsodke, celo morje je besed: »Če bi vedel, bi…, temu pa že ne, ker«… Kdo izmed nas bi sprejel pomoč od nekoga za katerega veš, da je prisiljen v pomoč. Tudi za našo ponižnost je dobro dopustiti, da nam nekdo pomaga, kadar smo pomoči potrebni.

Pri Veroniki se vprašamo, zakaj tako dejanje? Izpostavi se, pomaga, ni je strah. Lahko je namreč pomagati, kjer se mi ni potrebno skrivati, nerad pa se izpostavim, da sem kristjan, nerad to pokažem. Kadar se postavim za to kar je Božjega, je lahko to tisti prt v katerega Jezus vtisne svoj obraz. Ko iz ljubezni do Kristusa delam majhne poteze, sem podoben Veroniki. Kadar pa delam Kristusu krivico, krvavi njegov obraz.

Jezus nam pravi: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju…Jaz sem pot, resnica in življenje«…Danes je veliko duševnih bolezni, ki se odražajo na telesnem zdravju in nam zdravnik za to predpiše zdravilo. V bistvu pa smo šibki na duhovnem področju. Kristusov drugi padec je namenjen temu. Če je človek duhovno močan zmore vse v Kristusovi moči. Tudi ob padcih zmore vstati. Velikokrat pa se mi smilimo samemu sebi.

Skozi pot trpljenja Jezus molči vse do sedaj, ko se sreča z jokajočimi ženami. Molči tudi ob meni, ob moji duhovni revščini. V materialnih stvareh se ljudje potrudimo, v duhovnem pa ostaja praznina. Zmeraj znova delam dobre sklepe, vendar ostajam duhovno na tleh. Neuresničeni sklepi me ne smejo obdržati na tleh, češ se ne splača truditi.

Nihče ni obvarovan dostojanstva zaradi krivičnih besed in raznih obtožb, ki se človeku pripisujejo. Ni zmeraj nujno, da nekaj prav vidim, slišim. Dopustiti moram možnost, da to ni res, da človek vidi, česar ni bilo. Človekova domišljija, psiha ima namreč široke razsežnosti.

Bog je ljubezen in ta ljubezen je sedaj pribita na križ. Prava ljubezen se upodablja po Kristusovi ljubezni. Strmeti moramo za tem, da bi bila naša pot, pot krščanskega življenja, podobna Kristusu tudi v ljubezni. Če se trudim za krščansko življenje je ta pot težka, v ljubezni do bližnjih mora iti čez Kalvarijo. Ljubezen lahko duši, lahko je odrešujoča. Kristus na križu so danes lahko ljudje obsojeni na bolniške postelje. To ni kazen, Jezus nam odpira oči, da bi to pot lažje vozili. Lahko sem kot človek telesno svoboden, duhovno pa kot pribit na križ, nikamor se ne premaknem. Kristus pa me uči, odgovorov ne daje, ker jih ni. Vse nam bo dano razumeti v večnosti, do takrat pa mu moramo zaupati in slediti.

Jezus nam pravi, da kdor izgubi življenje zaradi mene, ga bo rešil. Življenje pridobiva v tisti smeri, ko ga izgubljam za druge v razdajanju.

Z vidika odrešenja dobijo ob Jezusovem mrtvem telesu mesto vsa tista slovesa od teles ljudi, ki jih imamo radi, še posebej starši, ki se poslavljajo od svojih otrok. Tudi to dejanje ima svoj namen, saj so slovesa od pokojnih ljudi del našega življenja. Odrešenje je to, da imam takrat ob sebi Odrešenika in Mater Božjo, da lahko v luči in moči vere vidim stvari kot Bog želi, da jih vidim.

Jezus nam pravi: »Jaz sem prišel, da bi vi imeli življenje v izobilju«. Še vedno se učimo zaupati, izročati življenje v njegove roke, ter razumeti določene stvari v našem življenju. Jezus umre kot seme iz katerega zrase klasje, ki nam daje moko za življenje mnogih ljudi. Če hočem obleči novo obleko, moram staro sleči. S svojim življenjem pripravljam novo obleko in ni razloga, da ne bi zaupal Gospodu, kajti Duh, življenje je večno. Če gledam na to v luči Boga in Božjega kraljestva je to enostavneje.

Kristus vstane in s tem osvetli vse ostale postaje križevega potu. Trpljenje ni brez smisla, vrednosti. Bistvo življenja je v človekovi notranjosti, tam se dogajajo najgloblje stvari. Gospod župnik sklene razmišljanje z besedami, da imamo vedno znova možnost popravljati našo pot, duhovno rasti, zoreti in slediti Jezusovi poti.

V popoldanskem času smo se udeležili molitev, svete daritve in češčenja križa. Naslednje juto pa se odpravimo na Crnico, kraj, kjer je Mati Božja stopila na zemljo, da bi tudi nam pomagala. Ob poti so postavljene skrivnosti Veselega, Žalostnega in Častitljevega dela Rožnega venca.

Gospod župnik nas povabi, da se na to pot odpravimo z namenom, da bomo globlje razumeli stvari, ki se dogajajo okrog nas, predvsem pa, da bi okrepili našo vero. S pomočjo njegovih besed razmišljamo ob skrivnostih Rožnega venca.

Marija je prisluhnila Božji volji in sprejela njegovo odločitev. Vse tiste odločitve, ki se zgodijo v našem življenju in so po Božji volji nas ne utrujajo, pomembno je, da živimo po Božje. Zato da bi zmogli, da bi se znali prav odločati, da bi prav funkcionirali, nam je v pomoč Rožni venec. Določene stvari v življenju lahko popravljamo, nekaterih ne moremo. To ne pomeni, da ob nas ni več Boga. On stalno obnavlja, ustvarja, če bi le znali slišati. Tudi za to je potrebno v molitvi prositi.

Marija je ob spoznanju, da nosi Božjega Sina šla vsa vesela na pot. Tudi nas uči, da smo vse življenje na poti, na kateri se lahko ustavimo ali pa po njej neprestano hodimo. Tako kot se avto zaradi okvare lahko nepričakovano ustavi, tako je tudi z našo duhovno rastjo, ki se na določeni točki ustavi, če je ne negujemo. Človek sam težko duhovno raste, težko pride sam od sebe v nebesa, potrebuje spodbude. Dostikrat je potrebno prebroditi naporne stvari, zato je pomembno, da smo stalno povezani z Gospodom. Posebej lepa prilika, ko sem lahko sam z Njim, ko se mu lahko predam, so ure češčenja Najsvetejšega, zato je še kako prav, da se jih udeležim. Prav tako je pomembno, da znamo v takih stvareh drug drugega podpirati in s tem tudi duhovno rasti.

Ko je Bog posegel v Marijino življenje, se je zanjo popolnoma vse spremenilo. Tudi ko poseže v naše življenje, ga spremeni, ga obogati. Premalo to opazimo in se tega niti ne zavedamo. Kvaliteta našega življenja bo zasijala takrat, ko bomo znali prepoznati, kaj Bog naredi za nas. Pomembno se je truditi za to, da bi prepoznali Gospodove korake v našem življenju.

Marija je spoštovala postavo in štirideseti dan po rojstvu otroka darovala v templju. Takrat ji je bilo razodeto, da bo njeno dušo presunil meč bolečine. Ni se prestrašila, besede pa je ohranila v svojem srcu in jih premišljevala. Z Božjo pomočjo človek zmore vse. Kolikokrat nas skrbijo stvari v prihodnosti, obremenjujemo se z njimi, sprašujemo se kaj bo. Zavedati se moramo, da živimo v sedanjem trenutku, v prihodnosti še ni Boga. Ko se z določeno zadevo, problemom srečam v prihodnosti, takrat je Bog tam, je ob meni in velikokrat se stvari s katerimi se v naprej obremenjujemo in nas skrbijo, izidejo brez težav. Ob tej skrivnosti, ki si ga Devica v templju darovala, nas Jezus uči spolnjevanja cerkvenih in državnih zakonov in pravil. Tudi on jih je v času svojega življenja spoštoval in to nalaga tudi nam.

V življenju lahko izgubljamo različne stvari, izgubljamo osebe, ki jih imamo radi, lahko izgubimo celo Boga. Morda pa ga nismo izgubili, ampak ga v svojem življenju sploh še nismo dobro odkrili. Dostikrat se dogaja, da je Bog za nas neznanka. Kaj vse On zmore, jaz pa ga ne pustim do sebe. Če znam z njim živeti, bo poskrbel za mnoge stvari. Prav zato je zelo dragocen Rožni venec, da z njegovo pomočjo odkrijem tisto bogastvo, ki mi ga Gospod nudi.

V celem letu je samo en teden Veliki teden. Kdor resnično vstopi vanj, občuti težo Velikega tedna, doživi Kristusovo trpljenje. Tisto kar je nam razumljivo, je zapisano v evangeliju, za samim trpljenjem pa se skriva še velika skrivnost, ki je nam še nerazodeta, nerazumljiva. Nobeno trpljenje ni zastonj, ima svojo vrednost, če ga le darujemo za Jezusa, če znamo reči: »Zate Jezus, Tvoja volja naj se zgodi«.

Jezus prestane bičanje, nam nerazumljivo, nedopustno dejanje. Ljudi, ki so mu to naredili, obsojamo. Vendar je to dejanje večni sedaj. Na tem križevem potu sem tudi jaz, tudi jaz sem soudeležen pri Kristusovem trpljenju.

Na glavo mu potisnejo trnjevo krono. Na reliefu, ki je pred nami, je zaradi dotikanja rok ljudi, dobila trnjeva krona že svoj sijaj. Tudi v življenju ni nujno, da ima vedno težko življenje, kdor nosi trnjevo krono. 

V življenju tudi ni dano vsem hoditi po sončni strani, nekatere pot pelje po bolj strmi, senčni, morda zamrznjeni strani. Gospod župnik nas prosi, da smo pri tej skrivnosti v molitvi povezani z vsemi, ki jim je križ življenja težak.

Mnogi so pribiti na križ z raznimi odvisnostmi in zasvojenostmi, bodisi fizičnimi, psihičnimi, pa tudi v napačni odvisnosti od ljudi. V molitvi se spomnimo vseh teh ljudi, prosimo pa tudi zase, da bi imeli pravi pristop do ljudi in stvari.

Odrešenje in vstajenje sta dva velika mejnika v zgodovini človeštva.

Jezus sam nam pravi: »Odhajam, da vam prostor pripravim«. Kadar lahko gledam z očmi večnosti, je ta moj pogled drugačen. Bog je prišel, da bi človeka odrešil, da bi ga spremljal na poti do večnosti. Ta človek sem tudi jaz. Prav je, da sem Bogu hvaležen za velike stvari, ki so nam dane v nebesih.

Človek je krona stvarstva. Ko je dobil dušo, je postal Bogu podoben. V duši se človek srečuje z Bogom. Pri svetem krstu smo dobili Duha, ki je svetišče srečevanja z Bogom. Tu človek bolj razume Boga, živi po Božji volji. To nam pomaga, da bi v našem svetišču dobili kar potrebujemo. Po delih Duha se tudi razlikujemo.

Tako Marijino Vnebovzetje, kot tudi kronanje, sta vzeti iz krščanske tradicije. Ljudje na Marijin praznik iščejo pri njej zatočišče, množice romarjev se namreč na njen praznik zgrinjajo v Marijina svetišča in jo milosti prosijo. Ljudje so tudi od vekomaj verovali, da je Marija zaspala, da ni umrla. Vse milostne podobe so okronane. Ljudje so z lahkoto sprejeli Mater Božjo kot kraljico življenja prav zaradi milosti, ki jim jih je in jih še vedno izprosi.

Popoldne smo se prav tako udeležili molitev, svete maše in češčenja Najsvetejšega. V nedeljo zjutraj pa smo se po jutranji maši odpravili proti domu.

Marija nikdar nikogar ne izpusti izpred sebe praznih rok, nekateri darovi so hitro vidni, drugi kasneje v življenju. Ko smo bili na Crnici je sonce močno sijalo nad kip Matere Marije in nemogoče je bilo zreti v njeno obličje, kot da bi nam s tem hotela povedati, da jo je v jasnih dnevih življenja težko uzreti, težko začutiti v svoji duši, saj smo takrat zaslepljeni z vsem balastom tega sveta, z vsemi materialnimi stvarmi in raznoraznimi dejavnostmi, ki nam jih svet ponuja. Šele takrat, ko stopamo po kalvariji življenja, šele takrat, ko se darujemo za druge, šele takrat ko v bolečini svoje duše nemočni stopimo pred Jezusa in Marijo in si priznamo, da brez njune pomoči, brez njunega vodenja nismo nič, šele takrat ju v sivini svojega življenja lahko začutimo in polni hrepenenja zremo v njuno obličje. Šele takrat se tudi v nas lahko rodi tista prava vera, ki požene tako močne korenine, da jih ptice roparice ne morejo izkljuvati. Vera namreč niso prazne besede, kako bi morali živeti, ampak življenje, ki ga povezani z Gospodom dejansko živimo. V današnjem svetu, kjer prevladuje napuh, prevzetnost, kjer se vse gradi na preračunljivosti, kjer domujejo laži in kjer ni več bratstva temveč razdeljenost, duhovnost težko raste, tu se vera krha in človek izgublja stik z Bogom. Zato je še toliko bolj potrebno, da smo v povezani z Gospodom, da se mu prepustimo, da On vodi naša življenja, saj nas drugače zapeljivost sodobnega sveta, še prehitro lahko potegne v svoj vrtinec.

Verjamem, da je vsem nam to romanje v Medžugorje, še posebej premišljevanje ob besedah gospoda župnika pri posameznih postajah križevega pota in ob skrivnostih Rožnega venca, pomagalo razumeti, kako pomembno je neprestano gojiti svojo duhovnost v sebi, kako pomembna je molitev Rožnega venca in kako pomembno je, da smo drug z drugim bratje in sestre, da si pomagamo, da drug drugega bodrimo na poti našega življenja, da iščemo dobro v ljudeh in vsak dan sproti odkrivamo kako rad nas ima Gospod in kaj vse dobrega naredi v naših življenjih. Pomembno je, da spoznamo, da ni nič samoumevno, vse je dar Gospodov, za kar ne pričakuje povračila, prosi nas samo to, da bi zmogli ljubezen, ki nam jo On daje razlivati naprej med vse ljudi. Po tem bodo drugi spoznali, da smo njegovi učenci, da smo kristjani. To pa je tudi naše poslanstvo.

Pri vsem tem nam bo z veseljem pomagala naša Mati Marija, kajti kdor se Marije za roko drži, ta nikdar poti ne zgreši.

Katja Podobnik

foto: Katja Podobnik