Pletli smo adventne vence

Prva svečka zagorela nam na vencu je lepo,

vsemu svetu zdaj prepeva, kmalu Jezus rojen bo.

V uvodnem pogovoru smo se z otroki pogovarjali o tem, zakaj pletemo adventne vence, na prihod koga se pripravljamo… Kakšna bo ta priprava pa je odvisna od nas. Z katehistinjo Nado sva jim povedali dve različni zgodbi o pripravi na JEZUSOV PRIHOD.

Prva zgodba

Nekoč je živelo majhno srce, ki je bilo zelo toplo in živahno. Pripadalo je otroku. Nekega dne je zvedelo, da bo dobilo obisk. Jezusa. Polno pričakovanja je srce sprejemalo vse, kar je prišlo nadenj. Slišalo je otroka, ki mu je rekel: Veseli se srce! Poglej, kaj sem vse dobil za Miklavža, Božička in Dedka Mraza.

Srce se je nekoliko prestrašilo, potem pa je sprejelo vsa darila. Nato je otrok rekel: Veseli se srce. Danes bo pri nas praznično kosilo. Dobili bomo goste. Majhno srce je močno bilo, kajti sprejeti je moralo celo praznovanje, z jedačo in pijačo in gosti. Srce zabavaj se: danes prireditev tu, jutri lutkovna igrica tam, obisk Dedka Mraza, zabava, zabava. Sedaj je bilo srce tako polno, da ni bilo sposobno sprejeti nikogar in ničesar več. Nastala je prava mučna tišina in srce je začutilo, da še nekdo hoče priti vanj. Nekoliko nejevoljno je vprašalo: Kdo si? Kaj hočeš?

Potrebuješ mnogo prostora? Slišalo je prijazen glas: Jaz sem tvoj gost, ki ga čakaš. Ime mi je Jezus. Potrebujem veliko prostora. Pravzaprav potrebujem celo srce. Ker je papir preveč šelestel, srce ni slišalo, kaj je rekel gost. Nejevoljno je reklo: No, pa pridi. Toda tiho se stisni v kot in pazi, da ne boš motil drugih!

Jezus se je komaj prerinil v najbolj oddaljen kot srca. Vsi so ga nezaupljivo gledali, saj ni spadal v njihovo druščino. Jezus pa si je mislil: Tudi v Betlehemu ni bilo prostora zame. Potrpežljivo je čepel v kotu srca in čakal dan, ko bo dobil v srcu več prostora.

Druga zgodba pa je govorila o čevljarju Martinu, doma v ruski vasici; zaradi njegovega dobrega srca  ga vsi imenujejo očka Martin. Na neki predbožični večer je bil še posebno otožen: žena mu je umrla že pred leti, in ko se je zatopil v branje “daljnega prvega Božiča”, se je vprašal, kaj bi sam daroval Jezusu, ko bi ga le-ta obiskal. Ko je zaspal, mu je Jezus v sanjah rekel, naj bo naslednji dan zelo pozoren, ker bo prišel na obisk. Očka Martin ga čaka in čaka. Jezusa pa od nikoder. Mimo njegove delavnice pa pridejo: prezebli pometač, ki ga povabi v delavnico, da se pri peči in skodelici čaja pogreje, uboga mati z otročičem, ki ji ponudi skodelico mleka in ji podari ljubke čeveljčke za otroka. Ko razočaran misli, da Jezus ni držal obljube, spozna, da se mu je Bog približal po teh malih ljudeh. 

In kaj je bistvo priprave na praznike? Da iz našega srca izpraznimo vse nepotrebne stvari in jih napolnimo z dejanji, ki bodo kot mehki mah za Jezusa.

Adventni venec spletamo, na Božič se pripravljamo,

srce je naše mehki mah za božje Dete v jaslicah.

Kako so nastajali naši venčki, pa si oglejte iz priloženih fotografij.

Katehistinja Nadja Blažej