»JAZ SEM Z VAMI VSE DNI DO KONCA SVETA.« (Mt 28,20)

V mesecu aprilu smo se spominjali Jezusove zadnje večerje in naročila: »To delajte v moj spomin.« Spominjali smo se njegovih težkih ur trpljenja in smrti na križu. Vse obrede smo spremljali preko radia, računalnika ali televizije. Sprva nam je bilo težko, kar nismo mogli doumeti, da ne moremo v cerkev. Tudi blagoslov jedi je bil ob televiziji oziroma radiu drugačen od tistega, ki smo ga navajeni. Težko smo se sprijaznili s tem.

Postavljalo se nam je vprašanje, kako bomo praznovali Vstajenje Gospoda, če ne bomo v živo prisotni pri sveti daritvi, če Jezusa zakramentalno ne bomo mogli prejeti v svoje srce. Bilo nam je hudo, naša srca pa zmedena. Nismo razumeli zakaj Gospod to dopušča, mar mu je vseeno za našo stisko?

Ne, Gospodu nikoli ni vseeno za nas. Ko je izvedel, da je njegov prijatelj Lazar umrl, je jokal. Kako ne bi jokal ob praznih svetiščih, kako ne bi jokal ob množicah ljudi, ki po svetu umirajo, kako ne bi jokal ob vseh stiskah, ki trenutno pestijo ta svet. Tako rad nas ima, da je dal svoje življenje za nas. In dal nam je obljubo, da bo z nami do konca sveta. Kako lahko pomislimo, da bi nas zapustil, nas kaznoval?

Ne, ni nas zapustil, stopil je v naše družine, da se v njih bolje povežemo. Uči nas potrpežljivosti, ker smo postajali vedno bolj nejevoljni, če nečesa nismo takoj dobili. Uči nas srčnosti, ker so naša srca postajala vedno bolj  individualistična in nečimrna. Uči nas spoštovanja do vseh poklicev, ker sedaj lahko opažamo kako je vsaka storitev pomembna in nepogrešljiva. Podaril nam je lepe, skorajda poletne dneve, da smo lahko stopili v naravo in jo v vsej tihoti, ki nas je obdajala, ponovno začutili in spoznali, kako veliko nam lahko nudi, če znamo z njo živeti.

Ne, ni nas zapustil, duhovniki so še vedno darovali svete maše po naših namenih, vendar brez naše prisotnosti. Gospod nam je dal začutiti, kako pomembno mesto imajo duhovniki v naših življenjih. Želel je, da spoznamo, kako potrebujemo zakramente in kako potrebujemo Cerkev kot celoto.

Od sredine meseca marca že potekajo prenosi svetih maš, razni nagovori škofov in nadškofa Zoreta. Preko njih prejemamo blagoslove in spodbude za vsakodnevno življenje. Vsak kdor želi, lahko temu prisluhne in krepi svojo vero.

Prav na veliko soboto smo se za vedno poslovili tudi od priljubljenega upokojenega nadškofa Alojza Urana, ki že uživa svoje zasluženo plačilo pri Nebeškem Očetu.

V dušah lahko čutimo povezanost z domačimi duhovniki, ki se nas vsak dan spomnijo pri svetih daritvah. Naša cerkev je odprta za posameznike, ki se želijo v tihoti povezati z našo zavetnico in priprošnjico Marijo Vnebovzeto. Z oltarja nam Jezus kliče, da je vstal za vsakega izmed nas, da nas neizmerno ljubi in nam želi pokazati pravo pot. Le kako še lahko pomislimo, da nas je Gospod pustil prazne.

Iz kapele svete Marte v Vatikanu, lahko vsako jutro spremljamo sveto mašo, ki jo daruje sam papež. Mnogi dan začnemo s to sveto daritvijo in že kar čakamo jutro, da lahko prisluhnemo spodbudnim besedam papeža Frančiška. Resnično je pravi naslednik Gospoda. V moči Duha, ki ga je sam Gospod razlil na njega, nam v srca seje zaupanje v Gospodovo voljo, prižiga nam plamen upanja, uči nas pokorščine, usmiljenja in ljubezni do vseh ljudi.

Ko je Jezus učil, so se ob njem zbirale množice ljudi in mu prisluhnile. Dan za dnem jim je razlagal Božjo besedo, jih učil na način, da so si to lahko zapomnili. Največkrat je uporabljal prispodobe iz življenja takratnih ljudi in narave. Verjamem, da ga je to oznanjevanje utrujalo, vendar je imel rad ljudi, rad je imel množice. Bil je med njimi in z njimi. Vedno le več ljudi mu je sledilo, ga iskalo in kot iz studenca so pili njegove besede.

Danes te možice sedimo pred televizijskimi ekrani, tisoč, več deset tisoč ljudi vsega sveta sliši besede, ki kot drobna semena padajo v naša srca. Pred leti, ko sem bila še mlajša, sem si mnogo besed iz Svetega pisma razlagala dobesedno. Takrat nisem razumela kaj imajo semena in ptice skupnega z Božjo besedo, kako jo lahko ptice pozobajo. Sedaj razumem, kako se gospodar teme trudi, da bi te besede ne padle v naša srca. Mnogokrat kljub pozornemu poslušanju, kljub temu, da se mnoge besede dotaknejo mojega srca, pozabim nanje. Ko sem spoznala, da angeli teme nočejo, da v naših življenjih sveti luč in zobajo te besede, sem jih začela zapisovati in ko jih enkrat, dvakrat, večkrat prebereš, ostanejo v srcu.

Mnogo nas je takih, ki se ob vsakodnevni Božji besedi sprašujemo kaj nam Jezus želi povedati, ne razumemo vsega, oziroma se bojimo, da si jo lahko narobe razlagamo. Tako kot mnogi, sem tudi jaz hvaležna svetemu očetu Frančišku, da je v tem času, ko potekajo svete daritve brez navzočnosti vernikov, ko smo zaradi krize osiromašeni za besede domačih duhovnikov, zapolnil to praznino z vsakodnevnim darovanjem svetih maš in razlago Božje besede. Nekaj časa sem si jo celo zapisovala, potem pa sem ugotovila, da so vse te besede zapisane na strani Vatikana in prevedene v naš jezik (https://www.vaticannews.va/sl/papez-francisek/masa-v-sv-marti.pagelist.html#1). Verjamem, da so zapisane z namenom, da jih »ptice« ne pozobajo in da bodo v nas pustile neko sled, ko jih bomo prebrali enkrat, dvakrat, trikrat. Hvala tistemu, ki jih za nas prevaja in hvala br. Miranu Špeliču za vsakodnevni simultani prevod svetih maš.

Kmalu se bodo vrata cerkva ponovno odprla. Bomo vanje vstopili drugačni, prerojeni, bolj srčni? Nihče izmed nas ni popoln, Gospod popolnosti od nas ne pričakuje in jo ne zahteva. Tudi za svoje učence si je izbiral preproste ljudi z napakami, celo grešnike. Jezus vsakemu izmed nas ponuja roko. Ve da smo preplašeni, kot je bil preplašen tudi učenec Matej. Kljub temu, da je Jezusa neizmerno ljubil, kljub temu, da je verjel vsem njegovim besedam, kljub temu, da mu je povsod sledil, ga je v trenutku šibkosti in bojazni zatajil. Jezus mu tega ni zameril, ni mu naredil pridige, rekel mu je celo: »Jaz pa bom molil zate, da ne opeša tvoja vera.« Peter je iz strahopetnega mladeniča postal odločen, pogumen Jezusov oznanjevalec. Tega je bil sposoben z Jezusovo pomočjo, z Jezusovo molitvijo zanj.

Gospod ima tudi za vsakega izmed nas svoj načrt. Morda si včasih mislimo, da smo nepomembni. Motimo se, za vsakega ima pripravljeno svojo pot. Od nekoga mogoče pričakuje, da je dober sodelavec, od drugega da zavzeto moli za župnijo, od tretjega, da oznanja njegov evangelij. Vsakemu je dal drugačne sposobnosti in darove. Ne zametujmo jih, raje Gospoda prosimo, da bo molil za nas pri Nebeškem Očetu, da nam podeli potrebnih milosti, da spoznamo njegovo voljo in jo izvršimo.

Dovolimo Očetovi ljubezni in usmiljenosti vstopiti v naše srce, da tudi mi postanemo srčni in sočutni. Prosimo ga, da bomo vedno ostali na poti svetlobe in nas ne premami tema. Ta nam namreč sprva veliko ponuja, nas hoče narediti gotove vase, ponuja nam udobje, potem pa nas pusti prazne in osiromašene.

Dovolimo Gospodu, da se nas njegove rane dotaknejo, da jih začutimo kot apostol Tomaž, da nas napolnijo z veseljem in bo to veselje v Gospodu naša moč, da oznanimo evangelij, ne toliko z besedo, temveč z zgledom in dejanji našega življenja.

Prosimo Gospoda, da bomo tako kot njegovi učenci ob njem rastli, postajali domači z Njim. Brez skupnosti, brez Cerkve, brez zakramentov te domačnosti ne moremo graditi, zato prosimo Gospoda, da nas čimprej potegne iz situacije v kateri smo se znašli.

Gospod nas potrpežljivo dan za dnem čaka, da mu ljubeče, v vsej preprostosti, v vsej grešnosti in odkritosti iz dna srca hrepeneče rečemo: »Moj Gospod, moj Bog!« To bomo dosegli, ko bomo dovolili, da Sveti Duh vstopi v nas in vodi naše življenje. On je namreč tisti, ki nas lahko prerodi, preobrazi, če smo zanj odprti. Zato prosimo Gospoda za poslušnost Duhu, da spremeni nas in naše skupnosti, da bomo tako kot prve krščanske skupnosti med seboj in z Gospodom povezani kot ena sama velika družina.

Vstopamo v mesec maj, ki je posvečen Nebeški Materi. Prav Marija je tista, ki vedno bedi nad nami, nas vztrajno vabi k molitvi in hoji za Jezusom. Prav ona velikokrat posreduje pri svojem sinu in nam izprosi milosti. Zato se radi obračajmo k njej. Tudi papež Frančišek nas v svojem pismu vabi k molitvi in zaupanju v našo Mater. https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2020-04/papez-francisek-molimo-rozni-venec-marija-nam-bo-pomagala-preb.html

Odzovimo se temu vabilu in ne glede na to ali bomo lahko v naslednjem tednu že vstopili k prejemom zakramentov, ali ne, še naprej ostanimo povezani na skupni poti, ki vodi k Nebeškemu Očetu.

Naj nas fotografije v prilogi spominjajo na čas, ko nam je virus veliko vzel in hkrati tudi ogromno dal.

Pripravila: Katja Podobnik